recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

29. 6. 2011  Morilski ritual   (28. 6. 2011, Explosiv Graz Avstrija)
Tole je bil ritual teles, vseh živih –pitov, norenja, švica, odličnega zvoka, super komadov in maksimalnega učinka.

Ko sva s Primožem izvedela, da se v Evropo vračajo in tudi nam zelo blizu pridejo The Black Dahlia Murder, sva takoj uštimala vse, da bi tale večer pripadel totalni koljačini, ki jo v živo izvaja tale ameriški kvintet, ki je glihkar izdal plato Ritual (recenzija je tu). Seveda ni šlo zgolj za uživanje iz strani dolgoletnih oboževalcev (no, tu me Primož definitivno prekaša), ampak tudi za poslovno zadevo, saj sva bila dolžna tudi opraviti video intervju.

No, vse bi bilo fino fajn, če se ne bi – kot ponavadi – vmešalo toliko faktorjev, da je še tako enostaven načrt tipa ''Ob treh pičimo iz Ljubljane, ob pol šestih je intervju, potem pa nam puca kurac!'' postal neverjetno in adrenalinsko doživetje. A Primož-mobil lahko presega hitrostne zmogljivosti, medtem ko smo iskanje kluba Explosiv v Gradcu prepustili Markovem (fotograf) iPhonu, ki nas je popeljal do cilja.

Blizu katerega seveda ni bilo parkinga, a tudi to smo premostili. Po intervjuju je Primož še v pankovski maniri (beri: mimo uradnih protokolov in kanalov) naredil intervju s Protest The Hero, nato pa se je v prijetnem klubu, katerega odlika je dvorana, ki spominja na dvorano MC-ja v Brežicah in ki je vase sprejela ogromni živelj vseh starosti (od 12-letnih mulčkov do najstniških potetoviranih deklet (od kod Avstrijcem keša za to?) in atetov z majicami od Testament in Burzum), začela prava fešta.

Tu moram malce zaviti s poti in poudariti, da se mi zdi, da je ta moderna scena v Avstriji totalen fashion show, kjer imajo 15-letnice več tatujev kot Vinnie Stigma, fantje pa grše čupice od tiste, ki je fura Profanity HC-bojevnik Matevž. To običajno rezultira v velikobarvni masi teles, ki običajno stoji na miru, koncert pa je zgolj katalizator misli, ki te popeljejo v čase, kjer je navidezni ragbi s prijatelji bil najbližje moshpitu, medtem ko okolica niti ne ve, kaj bi sama s seboj (samo, da izgleda kul).

Tokrat bi se lahko brcnil v guzove, saj je že na predskupinah iz Avstrije (neka dva benda, sem jih žal izpustil) bila ekipa več kot dovolj živa. Ampak, ko so na oder prišli Kanadčani Protest The Hero, ki so predstavljali plato Scurrilous (recenzija je tukaj), je folk najprej obstal kot kamen. Na oder je namreč prišla ekipa, ki je v 3/5 spominjala na tipe iz Big Bang Theory, 1/5 na Indijskega Mika Portnoya, 1/5 pa na pevca od benda Via Ofenziva. Ampak izgled v metalu je toliko pomemben kot barva miške ob vašem računalniku, izjema je le, kadar vidite imidž pevca od PTH. Tip je namreč bil oblečen v najbolj možne oprijete hlače ''ever'', medtem ko je ves njegov attitude spominjal na Mickeya Rourka v najboljših dnevih. In prav te hlače in ta attitude sta njihov nastop naredila več kot odličen. Poleg glasbe seveda. Po tišini je dvorana bruhnila v smeh, vokalist pa je hladnokrvno posvetil dvorani komad Fuck You!

Človek bi ob tumastem imenu Protest The Hero pomislil na še en ''djent'' bend, a na srečo se PTH gibljejo v vodah Coheed And Cambria, Faith No More, The Beatles in Mars Volta ter blažje oblike Between The Buried And Me. V osnovi je to prijeten in ušesom dostopen prog rock, katerega nora kitarista, ubijalski basist in bobnar, oborožen z minimalno baterijo in maksimalno domišljijo, tvorijo izjemno razgibano glasbeno dogajanje. Ne vem, kako se je reklo komadom, ne vem, iz katerih plat prihajajo, a sekali so ko prasica. Ko pa je nastop že skorajda postal predvidljiv, je na plano prišla ''stand-up'' komika omenjenega pevca, ki je predstavljala miks med forami o penisih, slavi, Harryju Potterju in roadiju Walkerju. Noro! Vici tega tipa so bili tako pristni, nastop tako prepričljiv (da ne omenjam vokalov sploh), da je tudi bend vidno jokal od smeha. Super! Folk jih je tudi sprejel in to ne zgolj s smehom, temveč tudi s smešnim moshpitom, ki je spominjal na divje večerje najbolj pridnih piflarčkov iz vaše osnovne šole. Tako smo dobili pristne solaže, lepe back-vokale, čudne glavne vokale, ubijalski bas, eksplozivni boben in šale o Axlu Rosu. To je to!

In prav ta različnost od glavočrtnežev (''headlinerjev'') The Black Dahlia Murder je naredila že toliko dober koncert še boljši. Ko so namreč na oder prišli Trevor Strnad (foto: Marko Engelman), Bart Williams, Shannon Lucas, Brian Eschbach in Ryan Knight, je lepega bilo konec – začelo se je FANTASTIČNO! Nastop TBDM, ki je trajal dobro uro, je naredil več kaosa kot karkoli drugega daleč naokoli. V primerjavi z njihovim nastopom je nastop Hatebreed par dni nazaj bil literarni večer s Svetlano Makarovič. Tole je bil ritual teles, vseh živih –pitov, norenja, švica, odličnega zvoka, super komadov in maksimalnega učinka. Ne vem, če je bilo kaj slabega v tem nastopu – tole je bilo ... kar brez besed sem! Ne glede na to, ali je šlo za komade iz te ali iz one (ali iz nove) plate, so The Black Dahlia Murder briljirali v pristnosti, energičnosti, dobri komunikaciji in ''no bullshit'' odnosu. OK, mogoče so res imeli boljšo setlisto, ko so nas obiskali nazadnje januarja lani, a tole je bilo vseeno vrhunsko. Bendu se je prav videlo, da je komaj čakal nastope, ljudem pa, da znajo vloženo vračati s stokratnim učinkom. Uh, kako boli vrat!

Iz vročine Explosiva smo se odpravili v 10 stopinj hladnejšo noč, medtem ko smo več kot zadovoljni poživljali tale nori ritual. Pojdite jutri v Zagreb, ne bo vam žal!

twitter facebook