recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

reportaža

19. 7. 2012  Metalsko sporočilo v Mostovni  (13. 6. 2012, Mostovna Nova Gorica)
Kot je rekel Gary Holt: Še smo bend, ki je napisal Fabulous Disaster, Scar Spangled Banner

Mostovna nas je v začetku junija zopet lepo presenetila, tokrat z legendarnima skupinama Heathen in Exodus. Za skupine iz San Francisca je znano, da jim – kljub svojem visokem statusu v metal svetu – denar ni prioriteta, ko grejo na turnejo. Iz te in prejšnjih turnej je razvidno predvsem to, da bi radi igrali svojo glasbo svojim oboževalcem po svetu. Za podkrepitev tega naj še povem, da sta obe skupini v preteklosti dali svoje celotne albume v mp3 obliki v brezplačno uporabo na internet, s čimer sta pokazali svoj odnos do svojih poslušalcev in hkrati do ustaljene založniške politike. Obiskovalcev koncerta je bilo manj kot pričakovano, verjetno zaradi gostega urnika koncertov v bližnjih terminih  Mnogi, ki sem jih srečal na Megadeth in Obituary, niso prišli na ta koncert.

 

Prvi so nam zaigrali Suicidal Angels. Grška zasedba je predstavnik novega vala thrash metala, ki pa ni niti približno toliko uspešna kot thrash metal skupine iz osemdesetih. To je popolnoma razumljivo, saj thrash metal v osemdesetih velja za zlato dobo metala nasploh. Takrat so skupine brez promocij preko radia in televizije polnile dvorane, stadione in prodajale plošče v milijonskih nakladah. Takšnega fenomena svet do takrat še ni videl, še do danes ni presežen in tudi v prihodnosti ne kaže, da se bo v glasbi in kulturi na sploh kaj spremenilo. Suicidial Angels so se seveda trudili kopirati to najbolj žlahtno zvrst metala po najboljših močeh, a hkrati so prav v tem pristopu naredili kardinalno napako; podobno kot ostale skupine iz novega vala, ki komponirajo glasbo, kot da bi bili v osemdesetih. Danes ni več tako neposredne grožnje tretje svetovne vojne, razvila se je nova glasbena tehnologija in v trgovini lahko kupimo tudi črne teniske. Torej namesto, da bi igrali sodobno, za tisti čas celo revolucionarno glasbo, skupine novega vala raje ponavljajo to, kar je bilo slišano že pred skoraj tridesetimi leti. Takšne skupine dajejo občutek, da so ujete v času. Tako so delovali na odru tudi Suicidal Angels: generični riffi, ki bazirajo na zadušeni E struni na kitari, in »cupa-cupa« bobni. Če vzamemo v ozir, da pri nas obstajajo dosti bolj kvalitetne thrash metal skupine, se lahko vprašamo, zakaj so Suicidal Angels na turnerji spremljali Heathen in Exodus, ne pa katere od naših skupin.

 

Dejstvo, da sta bila Heathen in Exodus že večkrat skupaj na turneji, res ni nobeno čudo. Ne le, da skupini obe izvirata iz San Francisco Bay Area thrash metal scene, ki je znana po prijateljevanju in veliki solidarnosti med skupinami, njuni zgodbi sta se večkrat prepletli. Ko je Paul Baloff odšel iz Exodus, so ga kmalu povabili k sodelovaju pri Heathen. Ti so bili so tarče pritiska oboževalcev in medijev, ki so trdili, da morajo zamenjati pevca z bolj agresivnim pevcem, ker naj bi bil dolgoletni pevec David Godfrey (alias David White) edina prepreka večjim uspehom skupine. Kmalu se je poskus z Baloffom popolnoma izjalovil; spoznavši svojo napako so prosili Godfreya, naj se vrne nazaj k skupini, katere član je še danes. Čeprav so bili v zadnji letih Heathen že večkrat pri nas, se mi zdi, da pri nas še vedno nimajo statusa, kot druge skupine tega žanra. Prav tako se da zaključiti, da število obiskovalcev  njihovih koncertov na žalost ne narašča. To je možno pripisati temu, da so izdali le tri plošče (Breaking the Silence(1987), Victims of Deception (1991) and The Evolution of Chaos (2010)) in da vmes skoraj 10 let niso obstajali. Kljub temu bi se lahko reklo, da so njihovi koncenrtni oboževalci eni izmed redkih, ki so tako lojalni. Tudi tokrat je bilo tako. Večina obiskovalcev je ostala in gledala Heathen celoten koncert. Setlista je bila skoraj v celoti sestavljena iz prve in zadnje plošče. Tako so odigrali hite, kot so Goblin's Blade, Death by Hanging in Open the Grave. Slednjega so na veselje obiskovalcev odigrali celega, česar ponavadi ne počnejo. Skupino je bilo v užitek poslušati in gledati, ker so imeli dober zvok. Zvok je seveda tudi odvisen od same skupine in Heathen so dajali vtis, da vedo, zakaj imajo takšno opremo in zakaj jo uporabljajo – za razliko od ogromnega števila evropskih skupin, ki na tehniko in tehnikalnost ne da velikega poudarka. Tudi pevec Godfrey je bil po kvaliteti na enakem nivoju kot inštrumentalisti skupine Heathen, čeprav je opaziti, da mu leta in zahtevnost nekaterih delov pesmi delajo manjše probleme – zlasti dele, ki jih je res težko zapeti (recimo verz prve pesmi z nove plošče). Celoten nastop je bil v znamenju enakosti. Enakosti v smislu, da skupina niti slučajno ni dajala kakšnega namiga, da so nekaj več, ker so na odru. Tudi po koncertu so se pomešali med publiko in rekli kakšno z nami, navadnimi smrtniki.

 

Zaradi pogovora s Heathen sem skoraj zamudil nastop Exodus. Čeprav jih imam že leta v čislih, se mi dolgo časa ni zdel ustrezen angažma »novega« pevca Roba Dukesa. Jasno mi je bilo, da bivši pevec  Steve "Zetro" Souza, ki bi rad bil v skupini le zaradi slave, ne more biti v Exodus, vendar sem dvomil v njegovo zamenjavo. Seveda v mnenju nisem  bil osamljen, tako je menila večina njihovih oboževalcev. Največji odpor smo dobili potem, ko smo prebrali besedilo pesmi Children of the Worthless God s predzadnje plošče, v kateri so kritike usmerjene v terorizem, islam in podobno. Bili smo navajeni, da so Exodus skupina, ki pljuva po Ameriki. In ko so pljuvali po drugi strani, se nam je zdelo, da so se spremenili, za spremembo pa krivili Dukesa, ki je besedilo napisal in zaradi njegovega videza, ki spominja na ameriškime rednecke. V vsem tem smo pozabili, da nasprotnik našega nasprotnika še ni naš prijatelj. Če pač želijo pljuvati še po drugi strani, še ne pomeni, da branijo prvo. Kot je rekel Gary Holt: Še smo bend, ki je napisal Fabulous Disaster, Scar Spangled Banner itd. Če pogledamo besedilo, lahko ugotovimo, da se nanaša na verske fanatike, tako da ne vidim smisla, da Dukesu oboževalci Exodus ne dajo priložnosti.  In ko je prišel na oder, ga je publika sprejela kot frontmana, ne pa kot rednecka, ki strelja veverice za zajtrk.

 

Moram priznati, da je bil dober frontmen. Stik s publiko je imel, prav tako z bendom in dobro je povezoval pesmi med seboj. Skupino sem že večkrat gledal, a se mi je zdelo, da so bili tokrat najbolj spontani. Gary Holta na žalost ni bilo na koncertu, ker je trenutno na turneji s Slayer, kjer še vedno nadomešča poškodovanega Jeffa Hannemana. Nadomeščal ga je Rick Hunolt, ki se je tako za eno turnejo vrnil k Exodus. Slednjemu se je v očeh videla tista iskrica, ki smo jo lahko videli na slikah zgodnjih koncertov od Exodus. Kar se publike tiče, smo dobili Ricka iz 1985ga leta! Na drugi kitari je bil Lee Altus, ki prav tako igra pri Heathen in je na ta večer tako odigral dva koncerta. Vseeno z energijo na obeh nastopih ni varčeval. Na ritem sekciji sta bila originalni član Tom Hunting na bobnih ter že več kot desetletje prisotni Jack Gibson na basu. Slednji vse več miga. Tokrat se je prestavljal po odru celo za centimetre! Zasedba se je, kljub temu da nekateri člani niso igrali skupaj že vrsto let, zelo dobro ujela. Nekje na sredini koncerta so začeli igrati pesem od Scorpions, a le kot hec. Vseeno je bil tudi ta neplaniran dogodek točno odigran – znak dobre usklajenosti članov. Exodus so igrali pesmi, ki so bile glede na plošče precej enakomerno zastopane. Največ so igrali, presenetljivo, s Pleasures of the Flesh plošče, a nas žal niso razveselili s Chemi-kill in Seeds of Hate. No, tudi to bomo enkrat videli na koncertu, upam.

 

Med drugim je pohvalna tudi odzivnost publike. Mnogo nas se je pod odrom počutilo kot doma med družino in prijatelji. Ni šlo za občutek, da nekam pripadaš, bolj je šlo za to, da si med ljudmi, ki podobno razmišljajo. Na žalost se to danes na metal koncertih le redko dogaja . Ogromno takoimenovanih metalcev Exodus niti ne pozna, poznajo pa neke precej manj pomembne skandinavske skupine, ki jih kujejo v zvezde. Na tem koncertu ni bilo malikovanja in zato je bil tudi tako dober.

twitter facebook