recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

6. 8. 2013  Metaldays - dan 4: Kako uskladiti oba odra?  (25. 7. 2013, Tolmin sotočje Soče in Tolminke)
Ob taki ponudbi je četrtek bil največji blagoslov – in hkrati največje prekletstvo.

Tekst: Primož, Ivan, Andrej, Gregor, Nenad

Fotke: Nina Grad @ Rockline.si

Video: Primož Novak @ ProfanityTV

Poleg tega, da nam je četrtek postregel z začetkom vročinskega vala, je stvar dodatno dinamiziralo dejstvo, da se je na obeh odrih ves čas dogajalo nekaj fantastičnega. Delitev ekipe na sto koncev naenkrat je bila nujna.

Nemški zabavljači Subway to Sally kaj pretirano niso navdušili, verjetno je bilo za to krivo tudi sonce (Ivan: Kar priznajmo si – they suck!). Ali pa preprosto nekvalitetna glasba. Slab vtis so skušali popraviti norveški progresivci Leprous, ki so poleg nenavadne glasbe bili tudi nenavadno oblečeni. Srajce in kravate nekako naj ne bi spadale na oder, kjer igrajo metal skupine, a vendar je to delalo Leprous še bolj posebne. Resda so bili na čase precej naporni, a je bilo zanimivo slišati skupino, ki v svojo glasbo vplete vrline progresivnega rocka, avantgardnosti ter tudi black metala. Med drugim je tu izstopal zanimiv falsetto vokal. Bili so lepa popestritev za festival, kljub temu da njihova nekonvencionalnost ni pridobila veliko odobravanja. Ivan: Letos pridejo spet k nam – novembra v Ortu v Ljubljani, če se ne motim.

Primož: Po koncu svojega nastopa ostali na odru, pridružil se jim je mogotec po imenu Ihsahn, ki je veljal za gonilno silo kultnega black metal benda Emperor (Ivan: Zdaj so spet nazaj, potrdili že headlining nastop na Wacknu naslednje leto!). A sama glasba Ihsahna ni zvenela pretirano podobno Emperor. Seveda so bili prisotni black metalski elementi, a na mnogo bolj progresiven in avantgarden način. Ihsahn je obiskovalce pustil z mešanimi vtisi, na kar je verjetno vplivalo močno sonce, po drugi strani pa neustrezen repertoar. Ihsahn namreč ni ponudil niti ene skladbe z Emperor obdobja, kar sicer ni toliko motilo. Motilo je predvsem, da so bile odigrane nekatere preveč razvlečene in počasne skladbe. A treba je priznati, da sta Ihsahn in Leprous dokazala, da gre za izvrstne glasbenike. Prisotne so bile celo tri osemstrunske kitare, ki pa napram Meshuggah niso prišle do pravega izraza. Nedvomno je Ihsahn vreden ogleda, a bolj bi ustrezal v kakšnem zaprtem prostoru.

Nenad: Annihilator so nažalost igrali prezgodaj in premalo. Na svojo set listo so uvrstili dve novejši skladbi, drugo pa so zapolnili s pesmimi iz klasičnega obdobja. Annihilator so skupina, od katere vedno lahko pričakujemo odličen zvok in uigranost, ki pa se dostikrat ne sliši perfektno zaradi neperfektnega ozvočevanja. Tudi tokrat je bilo tako. Poslušali smo malo spacano verzijo Annihilator, a vse tiste, ki dobro poznajo skupino, to preveč ni motilo. Ivan: Alison Hell!!! Sound se si me je zdel prejeben.

Primož: Ob pol desetih se je prizorišče napolnilo skoraj do zadnjega. Tolmin je po sedmih letih dočakal vrnitev Hypocrisy (foto), kljub temu da je vodja skupine Peter Tägtgren s svojim drugim bendom Pain Tolmin vmes obiskal že dvakrat. Pa vendar ne zanima vsakega industrial, ki cilja bolj na žensko publiko. Torej, 75 minut je bilo rezerviranih za legende Hypocrisy, ki so se na sceni sprva potrdili kot death metal, kasneje pa melodični death metal, ki poudarja atmosfero. Logično je skupina začela s promocijo zadnjega albuma, End of Disclosure, ki je preprosto tipičen Hypocrisy album, brez nekih posebnosti. A Peter in kompanija so očarali tudi z drugimi skladbami, ravno tako so očarali z dobro osvetlitvijo in odrsko produkcijo. Bobnar Horgh je bil precej visoko dvignjen. Stari oboževalci so prišli na svoj račun s kakšnim starim komadom, kot sta bila Necronomicon ali pa Left to Rot, pri katerih je Peter pokazal, da je ponovno v dobri vokalni formi. Njegov krulež je bil res prepričljiv. Koncert je bil še bolj prepričljiv, ko je skupina postregla s kakšno nevsakdanjo skladbo, kot je Adjusting the Sun ali pa odlična Elastic Inverted Vision, ki se ponaša z izjemno atmosfero in melodičnostjo. Izostali niso niti hiti, kot so Fire in the Sky, Roswell ter zaključni Eraser. Hypocrisy so se dokazali, da nad njimi še ni za obupati.

Ivan: Iced Earth so se vrnili v Slovenijo in med novim in starim materialom predstavili predvsem železne hite in tudi nekaj novih komadov, ki z novim bobnarjem in seveda z novim vokalistom Stujem Blockom zvenijo odlično. Komunikacija s folkom je bila super, zvok tudi, tudi mali hrvaški fen, ki se v čupavosti lahko kosa z Blockom, je bil res dobra popestritev vsega skupaj. Aja, v Slovenijo se vrnejo januarja 2014. Edini minus – preveč jebenih balad, s katerimi so vmes res zamorili. Ajde malo življe!

Primož: Dogajanje četrtega dne so zaključili nizozemski thrash/death metalci Legion of the Damned, ki so sicer idealni za divjanje in vrtenja lasišča, ker njihova glasba namreč ni nič drugega kot skupek samih podobnih riffov ter več ali manj enega tempa. Legion of the Damned niso presežek, a tisti, ki je iskal agresivnost na malce bolj moderen način, je prizorišče nedvomno zapustil zadovoljen.

Ivan: Na drugem odru so me najprej prepričali udarni The Rotted, ki so se po besedah pevca Bena vrnili na odre prvič po oktobru lani in so bili res dinamični, čeprav je nov material mnogo manj zanimiv kot je bil prvi album te inkarnacije, z materialom Gorerotted (prva verzija benda, ki se zdaj imenuje The Rotted) pa žal ni niti najmanj primerljiv. Vsekakor je tega punkovsko obarvanega grinda, ki po imidžu meji na tough guy HC, preveč in škoda je, da se The Rotted – kljub res živemu nastopu na MD – počasi zgubljajo v morju povprečnosti. Anaal Nathrakh so daleč od tega, da bi bili povprečni. Angleži so ga žgali jezno od začetka do konca, igrali vse nekro hite, vsekakor pa je edina težava ta, da včasih vse skupaj izpade kot nerazpoznavna buka. Furious, pač! Je pa Dave Hunt bil v mnogo boljši formi kot pa z Benediction. Lock Up so bili vrhunski! Nick Barker je neustavljiva ritem mašina, Shane Embury je gospodar hrupa, Tompa kriči, kot se šika, meni neznani kitarist (a vidno definiran kot true grind bastard) pa obvlada zapuščino Napalmov in ostalih očakov grinda. Super nastop, ravno prav dolg, manijakalno brutalen v vseh pogledih. Pa venček Terrorizer hitov si zasluži poseben plus.

Onslaught so tudi bili smrtonosni. Kdo bi mislil, da bo bend po vseh teh desetletjih bolj ubijalski kot na začetku ali v mladih dneh? Enslaved sem končno videl v živo in definitivno so vredni ogleda, saj resnično prestopajo meje ekstremnega metal benda. Ne glede na to, ali so igrali komade iz plat Riitiir, Ruun, Vertebrae ali pa Frost in drugih starejših kultov, so Enslaved stvar izvajali vrhunsko, s pravim občutkom za dinamiko in komunikacijo z ljudmi. Odrski show brez primere – kot Pink Floyd ekstremne glasbe.

Nenad: Shining so bili – vsaj zame – veliko presenečenje festivala. So dokaz, da je možno imeti kvalitetno black metal skupino tudi po širših in občih glasbenih standardih, hkrati pa zadovoljevati kvalitetne norme svojega žanra. Pri slednjem je potrebno povedati, da skupina igra suicide black metal, ker njihov pevec meni, da je drugo preveč pussy. Če jih primerjamo s skupinami, ki se v svojih spotih podijo za ovcami po fjordih ali pa vodijo device po gozdovih, hitro ugotovimo, da bistvo black metala ni v okultnosti, vikingih in vampirjih. To so le metode doseganja. Shining pa igrajo neposredni black metal, s katerim zadenejo v bistvo samega žanra. To so odlično pokazali na koncertu. Skupina ima tudi odlične glasbenike, kar je ponavadi ena lastnost, ki je ne iščemo v black metalu. Njihova glasba je polna lepih akustičnih kitarskih vložkov in toplih solaž, a vseeno ne zveni pocukrano kot recimo Dimmu Borgir. Shining tudi na odru ali pa v bookletu niso čarovniki, krotilci beštij ali pa black metalske pobarvane krastače. Black metal predstavlja negativizen v svojem najožjem smislu in kot je rekel njihov pevec: »Do something with your life – end it.« Po smrti Petra Steela imamo sedaj še black metalski Type O Negative in res gre za skupino vredno ogleda. Več o koncertu žal ne morem napisati, ker sem se z njihovo glasbo ta dan prvič soočil.

Avtor:
twitter facebook