recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

5. 8. 2015  Metaldays 4. dan  (23. 7. 2015, Sotočje Tolmin)
A to kdo bere?

4. dan

Glavni oder so popoldne zasedli ameriški težaki Crowbar, ki so bili res heavy in glasni, a nekako bolje delujejo v manjših placih, kot smo se lahko prepričali lani na Mostovni. (Ivan)

Na malem odru pa smo bili deležni izjemno pozitivnega presenečenja v obliki kanadskih heavy metalcev Striker! Skupina, ki je bila ustanovljena še ne desetletje nazaj (2007), je dobro leto po tem že izdala svoj prvi EP Road Warrior in tako začela svojo uspešno glasbeno pot, tudi s koncerti, ki so sledili po Evropi. Prvencu Eyes in the Night (2010) sta sledila še Armed to the Teeth (2012) in lanski City Of Gold. Razgiban repertoar in odličen nastop je upravičil kar veliko število fenov pod odrom, ki so peli praktično vse komade. Varnostniki pred odrom so imeli ogromno dela, saj je kar velik del publike konstantno potoval po zraku. Za nekoga se je to žal končalo z lažjimi poškodbami, ampak se nihče ni dal motiti, saj je bilo vzdušje med nastopom Striker res dobro. Glede na to, da gre za mlado skupino je treba izpostaviti, da so izjemno uigrani in da nastop ni imel nikakršnih pomanjkljivosti. Zelo kvalitetno in zelo dobro! Zame gotovo največje presenečenje festivala! (Petra)

Švedski sleaze rockerji Hardcore Superstar so bili v svojem nastopu precej podobni ameriškim Steel Panther – torej polni klišejev, šal in norčevanj ob precej dobri glasbeni podlagi, a fokus večera so bili švedski melodični metalci Arch Enemy, ki tudi z novo pevko obvladajo svoj posel več kot zelo dobro, k temu pa pripomore tudi session kitarist, a legenda ameriške scene, Jeff Loomis. Le pevka Alisa še ni dorasla mogočnosti svoje predhodnice, tako da je do zadnjega kotička poln avditorij dobil predvsem zelo načrtovan in sterilen nastop. (Ivan)

Pol manj ljudi so ob svojem prvem nastopu v Sloveniji imeli metalcorovci Unearth, a zato niso bili nič slabši. Dejansko so te pognali v dir in publika je ob res dobrem metalcore napadu uživala do zadnje sekunde. (Ivan)

Nastop finskega kulta Archgoat mi bo ostal v spominu kot eden od vrhuncev letošnjega festivala, na eni strani zato, ker jih v Sloveniji še nismo imeli priložnosti poslušati, na drugi strani, ker so bili nekakšna črna ovca letošnjega MetalDays programa. Archgoat so metalska pošast iz preteklosti, že petindvajset let zvenijo popolnoma enako in ravno zato so dobri! Vsi njihovi komadi zvenijo enako, mid tempo (že skoraj prepočasen) blast beat, vratolomni težki riffi, pretirana uporaba cerkvenih zvonov in za povrhu še najbolj žleht kruljenje daleč naokoli. V njihovi muziki je nekaj prvinskega in iskrenega, nobene pretencioznosti. Take it or leave it. Archgoat igrajo heavy metal v maniri Blasphemy in Beherit ter nas vračajo v obdobje, ko pedagogika glasbene industrije še ni uspela diverzificirati in popredalčkati ekstremne glasbe v plejado včasih precej nesmiselnih (pod)žanrov. Nuns, Cunts and Darkness! (Jernej)

Temačno atmosfero četrtega festivalskega dne so po Archgoat  s headlinerskim nastopom začinili še Rotting Christ, legendarna grška zasedba, ki je pri nas razmeroma stalen gost. Bend, ki bo kmalu praznoval okroglih trideset let, je na odru kot vedno živahen, njihova glasba pa ima nekakšen »uplifting« učinek, kar je bilo dobrodošlo za vse, ki kljub utrujenosti od vročine, opojnih substanc in junk fooda (tisti, ki so pili smoothije doli ob brdki Soči ne štejejo) v poznih nočnih urah še niso imeli dovolj. Rotting Christ so svoj dobro uro dolg set posvetili predvsem svoji zadnji plošči Κατά τον δαίμονα εαυτού (2013), odigrali nekaj pričakovanih hitov kot so »King Of Stellar War«, »Athani Este« in »Chaos Geneto« ter za nameček dodali še stare klasike kot so »Sign Of Evil Existance«, »Transform All Suffering Into Plagues« in »Non  Serviam.« Nove skladbe so v živo delovale precej bolj prepričljivo kot na plošči, koncert kot celota pa je bil izkušnja, za katero je bilo vredno porabiti še zadnje atome moči. (Jernej)

Reportažo v celoti napisali Gregor Strugar, Petra Jerina, Jernej Rejc in Ivan Cepanec.

Foto: Tina Ahačič (L-R): Archgoat, Arch Enemy, Crowbar, Rotting Christ, Vreid

twitter facebook