recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

reportaža

2. 9. 2017  Metaldays 2017: The Blackest Ov The Black  (25. 7. 2017, Tolmin)
Ne predstavljam si katerekoli tolminske metal edicije brez vsaj enega black metal benda.

No, tudi letos jih je bilo kar nekaj, pa gremo spet po dnevih.

V soboto sem žal zgrešil nizozemske Stortregn, ki so lani prek Hammerheart Records izdali odlični album Singularity, a to se zgodi, ko prideš v nedeljo. By the way – festival bo tudi naslednje leto začel na soboto, tako da boste early arrivals res prišli na svoj račun.

Ponedeljkov večer je po diaboličnih nevihtah, dežju in hladu ogrel ameriški norec Proscriptor McGovern s svojimi Absu. ''You will now witness 44 and a half minutes of mythological occult metal!'' in tako je tudi bilo. Če ste jih gledali decembra lani, veste, da so bobnar/vokalist Proscriptor, basist Ezezu in kitarist Vis Crom neustavljiva črna sila, ki zlahka ustvari najbolj mračna in ezoterična kraljestva na blackened thrash način. Tako kot v Ljubljani, so tudi tukaj začeli z albumom Third Storm Of Cithraul in spet ostali ''personal favorites'' predvsem zaradi igranja komada Highland Tyrant Attack, prav tako kot v Ljubljani pa je na polovici nastopa Proscriptor postal Freddy Mercury, bobne pa je zasedel roadie Gunslut. Odlično!

V veliko veselje mi je bilo doživeti ortodoksno posnemajoče blekkerje Batushka, ki so bili vrhunski. Že letos so v ljubljanski Cvetličarni bili dobro sprejeti, a mračnjaki so na odru festivala Metaldays res prišli do izraza, tako zvočno kot vizualno. Spet so igrali album Litourgyja mislim, da v celoti, vmes posredovali predvsem s posnemanjem ortodoksne maše, nato pa prav teatralno zapustili oder. Človek kar ostane brez besed.

Poljski Mgła so bili ena tistih potrditev zaradi katerih sem moral iti na festival, ker si drugače tega ne bi oprostil, a sem morda pričakoval preveč. Ne razumite me narobe – Poljaki so v živo zelo dobri, igrajo vrhunsko, tudi setlista je brezhibna (no, tukaj bi edino opozoril, da so meni najljubši komad Exercises In Futility I odigrali res prehitro, kar je velika škoda), le da bend, ki eno uro res sam stoji na mestu, v živo ubije duha in telo. Mogoče bi moral zapreti oči in se prepustiti zgolj glasbi, a zvok ni bil najjači, tako da je ta audio-orgazem ostal zgolj želja. Pa tudi, če hočem poslušati bend, imam zato doma CD ali LP … Eh, sem pač zjamran včasih tudi jaz.

Abbath je imel res slab zvok, a dober, zelo zabaven nastop. In to še preden se je zvrnil po hribu (klik). Kot vedno, je postregel s hiti prvenca Abbath, dodal še komad-dva z albuma Between Two Worlds projekta I in dodal še nujne Immortal hite a la Tyrants, One By One, a včasih si želim, da bi mu poštimali zvok in da bi se držal malce bolj resno. Mislim, ko gledam, kako se kot nek zloben škrat igra skrivalnice na odru (skrival se je za bannerji) ali pa z basistom King Ov Hellom pleše nek irski ples, bi popizdil, kot je recimo Boco iz Extreme Smoke 57, ki je stal za mano. A Abbath je le Abbath in show must go on, a ne. Vsekakor pa je bil nastop precej boljši kot na sv. Valentina dan v Kinu Šiška lani, pa čeprav tudi tisti ni bil slab. Je pa Abbath vsekakor precej bolj navdušil z Bömbers naslednji dan.

Domači Srd so izvedli meni enega najboljših nastopov, kar sem jih gledal (pa pazi – enkrat sem celo igral z njimi!). Kvintet, ki je odlično vključil bobnarja Žana (haha, Srd-Žan, get it?), je predstavil prvenec Smrti Sel, pri tem pa dominiral z odlično zvočno sliko in prejebenim nastopom, kateremu bi očital le pomanjkanje kakšne komunikacije s strani pevca Gorana, ki bi lahko vsaj na sotočju bolj bombastično napovedal komad Soči (pri katerem, btw, še vedno ni moč slišati spoken word dela čisto na začetku). A definitivno Srd postajajo sila, o kateri se bo kmalu govorilo povsod in videl sem, da so se tisti dan dotaknili veliko črnih src tako domačih kot tujih obiskovalcev.

Fotke: Tina Ahačič

twitter facebook