recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

reportaža

22. 8. 2017  Metaldays 2017: Heaviness through speed and some new waves of Great Britain itself (without the unicorns of steel)  (24. 7. 2017, Tolmin)
Naslov je neroden, a je v bistvu enostaven – v tem delu se bomo osredotočili na heavy metal bende, speed metal bende, power metal bende in kultne NWOBHM bende.

Začnimo kar z ameriškimi Iced Earth, ki trenutno promovirajo album Incorruptible. Po nastopu mislim, da januarja 2014, ko so me v Šiški do amena zamorili predvsem z baladami, sem končno spet videl Iced Earth kot prave power metalce. Jon Schaffer in ostali so napadli z novim komadom, a so novitete dejansko ostale v manjšini. Večinoma smo lahko uživali v pristno močnem nastopu ob komadih predvsem iz obdobij pred Ripperjem, tako da ste res lahko slišali, kako dobri v živo izpadejo The Hunter, Pure Evil, Dark Saga, Burning Times, My Own Saviour, Night Of The Stormrider ipd. Stu Block je v živo res prejeben vokalist, bend je uigran, gibljiv in zna skrbeti za dinamiko. A ko slišiš par tisoč folka, kako iz srca poje Watching Over Me, je težko ostati priseben. In ne zapeti poleg. Emocionalno, seveda s pravo dozo true metalskega falšanja!

Na drugi oder so zaradi dežja prestavili kultne japonske NWOBHM-jevce Loudness, ki so postregli z ognjevitim setom, katerega pa sem ujel le na koncu. Bend je vsekakor energičen, imel je dober zvok, pa tudi lepo število ljudi pod odrom. Stavim, da boste v Paranoidovi oziroma Rockline reportaži našli bolj izčrpne vtise, tako da hop tja.

Medtem ko sem v torek jokal ob Visions Of Atlantis, saj mi taka vrsta power metala res ne gre v ušesa, sem jokal ob dejstvu, da so Sanctuary zaradi dežja gledali le redki. Res je bilo žalostno videti kultne ameriške power metalce, kako igrajo kakim 100 ljudem (vsaj večino nastopa), a njihov nastop zaradi tega ni nič kaj trpel. Warrel Dane je pohvalil vse, ki so stali pred odrom (''You are true metal troopers!''), nato pa vodil svojo ekipo suvereno do konca. Tokrat so Sanctuary postregli z bolj mračnim, počasnejšim in masivnejšim setom, kar je bilo po nevihti pravzaprav res kul. Sound ni bil najjači, a so zato možje to kompenzirali z močjo in prepričljivostjo. Vsaka čast! Ne morem pa verjeti, da niso igrali kultnega hita Future Tense.

V veliko veselje mi je v sredo bilo gledati nastop domačih hevićev Shotdown. Ja, zdaj so ShOtdown in od flirtanja s pičkohvatskim hardrockom več ni ostalo veliko. No, vokalist Eqzi, pa še kak stunt obeh kitaristov, a če zaprete oči in se prepustite glasbi, so Shotdown prekleto močan heavy metal. Možje so v živo res bili prepričljivi in udarni, oder so obvladali kot bi živeli tam vse življenje, le basist Cigo (ex-Psychosis) zgleda, kot da mu ni glih, da bi bil na odru in pičil tako vrsto glasbe. A videz morda vara? Who cares! Shotdown so bili predobri in še enkrat poudarjam – njihov bobnar, Matjaž Winkler je definitivno eden izmed najboljših slovenskih metal bobnarjev. Pika.

Grave Digger, nemški tevtonski metalci, so postregli z best of setlisto, ki vključuje meni najljubše hite a la Excalibur, Morgan Le Fay, Lionheart, Knights Of The Cross, Dark Of The Sun itd. in seveda obvezno Rebellion (The Clans Are Marching) ter prežvečeni Heavy Metal Breakdown. Pičijo suvereno, močno in mogočno, a zdelo se je, da vokalist Chris ne uživa v dejstvu, da nastopa na second stageu. Vsakdo ima pač svoj dan.

Vsekakor pa je zmagovalka srede bila kraljica metala, Doro. Popeljala nas je skozi svoje komade in skozi Warlock komade, opravila par res dobrih govorov, vodila svojo ekipo tudi skozi priredbo od Judas Priest (nikoli še nisem slišal baladno zvenečega Breakin' The Law) ter bi verjetno pokazala Marylinu Mansonu, kako se v resnici vodi šov. Doro je brezčasna – videti je na glavnem odru Metaldaysa, Lemmy stageu, je bilo res super doživetje, še posebej, ker je ženska sama videti, kot da se od leta 2007, ko je igrala na malem odru takrat še Metalcampa, ni postarala. Njen bend je res carski, igrajo super, svoje navdušenje nad metal kraljico pa je izrazil tudi sam Abbath, ki je pred mano stal v publiki in pel večino njenih komadov (ali pa vsaj nazdravljal ob Dorinih govorih).

Žal mi je, da sem v četrtek spustil drugače precej dobre Kobra And The Lotus, sem pa ujel (vsaj malo) Blues Pills, ki imenu primerno ponujajo pristen proto heavy metal z res veliko dozo blues riffov in atmosfere. Malce bolj umirjeno deluje vse skupaj, a so v živo kar energični. Bend, ki ga morate preveriti!

In čas je za Bömbers, Abbathov Motörhead cover band. Torej, bend, ki igra same priredbe, v prime timeu na drugem odru. Kaj reči? Odlični so. Ampak predvsem in edino zaradi Abbatha. Namreč, vsakdo, ki pozna življenjsko zgodbo norega Norvežana, ve, da časti predvsem Kiss, Motörhead in Bathory. No, verjetno še več, a ostanimo pri treh omenjenih. In če Kiss ter Bathory res kažeta svoje zobe v njegovi black metalskosti, je Abbath velik Lemmyjev fen in Bömbers je pristen MH cover band. Pristen, čeprav ne vrhunski. Ob precej dobri setlisti, ki je vključevala tudi veliko neklasičnih MH hitov, je treba poudariti, da kitarist ne igra solaž in da je bobnar lesen do amena. Ste recimo gledali ljubljanske Metropolis? Tako se igrajo MH komadi – ko imaš res občutek, da je bobnar preštudiral Philthy Animala in Mikkeya Deeja, kitarist pa Fast Eddieja Clarka, Würzla in Philla Campbella. Mislim, a je Norvežan lahko še bolj leseno igral Orgasmatron? Halo?! Ampak, stvar se da zlahka pregledati, ko gledaš Abbatha. Norvežan s svojo držo, obleko in attitudeom spominja na Lemmyja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Abby je toliko Lemmy, da je stvar že scarry! Po moje, če bi se zmenili med seboj, bi Abbath lahko komot z Deejem in Campbellom fural uradni Motörhead tribute do konca. Vsaka čast, le nova spremljevalca naj si najde.

Mislim, da je petek bil dan za true metal najprej zaradi Švedov Grand Magus, ki imajo nov album pod pasom in res pičijo suvereno. Trio zveni kot topniški napad, komadi, ki se gibljejo med heavyjem in doomom ter powerjem pa v živo res zažgejo. Je pa res, da jih je bolj gledati na malem odru, saj veliki oder izpade res prazno brez vseh backdropov, pirotehnike itd.

Temu primerno so vizualno trpeli tudi angleški Hell, ki so v Slovenijo prišli brez opreme, saj jih je – po besedah pevca – nategnil Manchester Airport, ki se je – spet ga citiram – odločil, da bo oprema ostala tam. No, kasneje so jo dobili, a so njihov nastop reševali vsi živi in Hell so temu primerno dali še bolj vse od sebe. Oropani odrske scenografije (še pomnite, kako je nekaj let nazaj na second stageu super izgledala tista diabolična katedrala?) so Hell pokazali, da z malo make-upa in dobro glasbo lahko opraviš res odličen koncert in petkov nastop ni bil izjema.

Iz naftalina so Metadaysovci potegnili kultne predstavnike NWOBHM-ja, Raven in Witchfynde. Raven, trio, ki ga tvorijo Mark Gallagher na kitari in vokalu, John Gallagher na basu in vokalu ter gostujoči bobnar, drugače član Fear Factory in Malignancy, Mike Heller (originalni bobnar je namreč resno zbolel!), je opalil tako grmeč set, da je bilo wow! Osredotočeni na novi album Extermination, a z velikim deležem tudi starih hitov, so Raven drveli po odru kot zmešani. Brata Gallagher delujeta kot – če citiram našo TinoObeliksa (metal Obeliksa!!!) in sta prava paša za oči in ušesa. Res jima ne moreš prenehati slediti in kaj hitro čutiš, da telo nori ob res dobri dozi NWOBHM-ja.

Witchfynde so zvokovno bili precej bolj blagosovljeni, igrali so vrhunsko, a morda so bili malce bolj mirni. No, če imaš bend, ki je aktiven že od leta 1973, ti je to oproščeno. Res dobra stvar.

Tukaj bi poudaril, da je res fajn, da Metaldays kot festival skrbi za redno dozo kultnih heavy legend – do zdaj so tu bili že (vsaj del) Tygers Of Pan-Tang, Manilla Road, Satan in še kdo, naslednje leto pa pridejo še eni in edini Diamond Head ter Girlschool. Fuck yeah, Metaldays!

Zanimiv bend so bili Katana, Švedi, katerih pevec ima res preveč oprijete pajkice. Pismo, ves čas je vame bolščala njegova mošnja. I feel violated! Na srečo so glasbeno Katana bili res paša za ušesa s svojim pristnim NWOBHM-napadom, čeprav so sčasoma ratali kar enolični. A tiste preozke pajkice … škoda, ker se basistka ni tako oblekla, hehe.

Za konec ostanejo vrhunec ponedeljkovega večera ali pa res pozne noči, eni in edini Venom Inc. Ste jih mogoče gledali v Ortu? No, pomnožite ta nastop krat 1000, pa boste videli, kako dobri so bili Mantas, Abaddon in Demolition Man. Fuck, res so ga pičili. Klasični Venom hiti in prihajajoči Venom Inc. hiti, ki zlahka parirajo klasičnemu materialu. Plata izide avgusta prek Nuclear Blast, bend pa morate nujno videti v živo. Kaj še dodati? Nič. Venom Inc. dosežejo maksimalni efekt z minimalnimi vizualijami in kick ass r'n'r obnašanjem.

Hail and kill!

Fotke si sledijo kot v reportaži – vse fotke Tina Ahačič

Vse fotke - Facebook Profanity

twitter facebook