recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

5. 8. 2015  Metaldays 2. dan  (21. 7. 2015, Sotočje Tolmin)
Drugi dan smo še vedno polni energije in apetita po metalu začeli na malem odru.

2. dan

Z ženskami. Tremi. In to kakšnimi! Nervosa! Brazilske trasherke so zaprle usta marsikateremu »ženske v metalu« skeptiku. Zelo močan nastop, poln agresije, težkih riffov in »svaka čast« vokala. Ne samo, da ne zaostajajo za moškimi skupinami, punce peljejo scat kar lepo število drugih trešerjev. (Petra)

Black Label Society so bili pri nas prvič, zato so bili koncertni obeti postavljeni dokaj visoko. Kitarska legenda Zakk Wylde se svojega statusa še kako zaveda, poudari pa ga še s pručko na odru, da je še bližje svojim metal nebesom. Skromen fant ravno ni. In na svojo superiornost je večkrat opozoril. Se je zdelo samo meni, ali je solaža trajala uro in pol? Sam koncert je bil sicer odličen, zvok lepo zbasiran, tako, da so groovy rifi lepo prišli do izraza. Setlista lepo uravnotežena, s tem mislim ne preveč novega materiala, kar se spodobi za prvi koncert v državi. Ampak solo točka? Zeh. (Grega)

A kitarijade z Zakkom ni bilo konec, saj so sledili progresivci Dream Theater, ki so ponudili zvočno perfekten, vizualno pa zelo privlačen nastop. A za headlinerja metal festivala ta bend preprosto ni. Preveč pussy, če me razumete. Vsi igrajo super, vse je brez napak, vsak ima svojih pet minut in še več na odru, a vse skupaj je en velik ZEH. Se pa mnenje velikega števila obiskovalcev Metaldays očitno ne strinja s Profanity stališčem glede dolgočasnosti in nepotrebnosti te skupine v Tolminu, saj je ravno nastop Dream Theater pomenil vrhunec festivala, po tem nastopu pa so se festivalske vrste kar malo razredčile. (Ivan, Petra)

Kar so seveda v svojo prid obrnili ameriški death metalci Cannibal Corpse, ki so ponudili setlisto, sestavljeno iz komadov z vsake plate, pri tem ponudili še nekaj humornih vložkov, a poleg tega izvedli še čvrsto in brutalno odigrano death metal klanje. Gledati Kanibale pred večtisočglavo množico ob odličnem zvoku in v placu, kjer se da dihati (še pomnite Mostovno lani?!), je totalen užitek. Na koncu koncev pa so igrali tudi komade, ki jih ne igrajo tako pogosto (in tudi izpustili kak železen hit), tako da smo res dobili death metal klavnico brez primere! (Ivan)

Medtem ko je velika večina obiskovalcev festivala razgibavala svoje vratove na koncertu Cannibal Corpse, sem se sam sprehodil do malega odra z namenom, da podprem tistega drugega, ne tako zaželenega, neoboževanega, »underdoga« - Pungent Stench. Usoda avstrijske death metal legende je sicer precej negotova, saj je bend zaradi notranjih sporov in nesporazumov z založbo leta 2007 razpadel, v svoji novi – za nekatere nelegitimni – inkarnaciji, pod vodstvom kitarista/vokalista Martina Schirenca in z imenom The Church Of Pungent Stench, pa deluje od leta 2013. Zaradi še vedno nerazrešenih nesoglasij bend, ki ga dopolnjujeta še basist Danny Vacuum in bobnar Mike G. Mayhem, trenutno nastopa pod imenom Schirenc plays Pungent Stench. No, ta cela kolobocija okoli imena in avtorskih pravic, ki je le ena od zgodb, ki se vsaj po mojem občutku na žalost vedno pogosteje dogajajo v metal sceni, niti ni toliko pomembna. Možakarji so odigrali cel kup Pungent Stench klasik z albumov For God Your Soul... For Me Your Flesh (1990) in Been Caught Buttering (1991). Boben in bas sta na momente požrla vse kitare in vokal – problem, ki ga je bilo na malem odru slišati pri številnih bendih – zato so Pungent Stench zveneli še toliko bolj surovo, kaotično in brezkompromisno ter kljub malo manjši publiki izvedli dober koncert. No guts, no glory! (Jernej)

Na drugem odru definitivno nisem spregledal nemških power metalcev Sacred Steel, ki so kljub popačenem zvoku izvedli zelo dober nastop, ki so ga prevevale tako klasike tipa Wargods Of Metal, Metal Is War, Dethrone The Tyrant King kot novejši komadi, ki pa tudi v živo ne sedejo tako kot stari. A vseeno so Gerrit P. Mutz in ekipa odpičili nevihtno udaren set, ki pa bi si gotovo zaslužil kakšnega poslušalca več pred odrom. (Ivan)

Reportažo v celoti napisali Gregor Strugar, Petra Jerina, Jernej Rejc in Ivan Cepanec.

Fotke by: Tina Ahačič (L-D): Black Label Society, Cannibal Corpse, Dream Theater, Moonspell, Nervosa, Sacred Steel

twitter facebook