recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

5. 8. 2015  Metaldays 1. dan  (20. 7. 2015, Sotočje Tolmin)
Dvanajstič smo se zbrali Tolminu, tretjič pod imenom Metaldays, tokrat ponovno v pravem peklu sredi paradiža. Ups, to ni več slogan. Vreme pač je bilo peklensko, na socialnih omrežijh je bilo moč zaslediti kar nekaj fotk iz raznih zdravstvenih ustanov z oznakami #metaldays2015 in #overheated. Ponavadi skupaj, ne pa nujno.

Čar tega festivala je, da v Slovenijo pritegne ogromno tujcev, ljudi, ki potem svojim prijateljem doma, pripovedujejo o tem, kako zelo zakon je bilo, kako lepo je bilo, kako lepa je Slovenija, kako čist je festival in ostale standardne zgodbice. Takih je verjetno velika večina, nekateri se mogoče sploh ne spomnejo ničesar, nekateri po so zagotovo dobili drugačen vtis o festivalu. 

Sam sem opazil nekaj felerjev, vendar ni moje mesto, da bi sodil organizacijo festivala, očitno pa je, da je organizacija festivala kot vzgoja otroka. Zahteva čas. Tako kot otrok ni pri 13 letih pripravljen na samostojno življenje, niti festival ni izpiljen do popolnosti. Ponudba se širi, vsako leto je čistejše, še vedno pa obstaja prostor za izboljšave. Dragi organizator, če to bereš, prosim upoštevaj opombe in predloge obiskovalcev. Mi smo tisti, zaradi katerih festival obstaja!

Dovolj, predvsem je bilo pomembno, da je vreme zdržalo, da je bilo pivo mrzlo in muzika naglas! Aj kej druzga važn? (Grega)

 

1. dan

Tolmin je bil v ponedeljek že v celoti ovit v črne odtenke. Travniki so bili napolnjeni s šotori, v trgovinah so prodajali hektolitre piva, sonce je žgalo in Soča – letos sicer neverjetno topla – je hladila razgrete metalce. Pravi dan za začetek metalskega počitniškega festivalskega tedna.

Prvi pravi omembe vreden bend v ponedeljek je bil kanadski speed metal trio Anvil, ki je svojo pot začel že zelo dolgo nazaj, in ki je, kot smo lahko videli v srce parajočem dokumentarcu The Story Of Anvil, nekoč lahko – kar se popularnosti tiče – stal ob boku Judas Priest, Scorpions, Metallice ipd. In prav tako so Anvil delovali – ponudili so gigantski show ob šestih popoldne. Neusmiljeni speed metal napad, poln pristnih vokalnih fušev, je bil iskren in tudi zabaven – poleg odličnih komadov tako iz novega obdobja, kot klasičnih začetkov, smo lahko občudovali predvsem šale vokalista Lipsa, ki je norčevanje iz rock klišejev prenesel na čisto nov nivo, da dejanske kitarske masturbacije – v enem komadu je igral solaže z vibratorjem namesto s trzalico – sploh ne omenjam.  (Ivan)

V klasični maniri so se predstavili progresivni rockerji Queensrÿche, ki igrajo perfektno, a so v živo tako zanimivi kot slaba bundesliga čupica prepitega švabskega thrasherja. Ponudili so vse, kar se od njih pričakuje, a po Anvil in Devinu Townsendu delovali precej mirni. Preveč mirni. Igrali so sicer skoraj vse klasike, vendar kljub kadrovskim menjavam in osvežitvi z novo krvjo ne dosegajo svojega nekdanjega sijaja. Korektno, vendar hkrati brez prave energije in navdušenja. Festivalsko sicer povsem primeren bend, vendar bi me na samostojen koncert težko pritegnili. (Ivan, Petra)

Omenjeni kanadski Devin Townsend Project je ponudil novo dozo norega genija, saj se je sam gospod Townsend odločil narediti pravi metal žur in se norčevati iz vsega, kar je metalu svetega. Na srečo lahko humor podkrepi z razgibano setlisto svojih raznih glasbenih inkarnacij, ki začuda druga ob drugi zvenijo zelo naravno in kot del navidezno iste celote. Da kitare, ki ima vgrajen svoj ''smoking machine'' ne omenjam. (Ivan)

Preden so odre zavzeli dedki Saxon, so nas dodobra ogreli še Fear Factory. Nisem kaj veliko pričakoval glede na pretekle koncerte, sploh zaradi Burtonovega fušanja na clean vokalih. Toda, tokrat sem s koncerta odšel s super občutki. Razen prvih nekaj komadov, potem fušanje ni bilo tako očitno. Druga razlaga je, da se je moje uho privadilo na tak način petja. Kakorkoli, energija publike, benda je bila zakon, kar te v kombinaciji z razgibano setlisto, od starin do novega materiala, vedno pusti potešenega.

Saxon so instutucija zase. Njihovega legendarnega statusa ni treba dodatno razlagati, prav tako pa so stari znanci slovenskih koncertnih odrov. Kljub letom skupina ne počiva, ampak aktivno koncertira in hkrati pripravlja nov material. Tudi v vročem Tolminu so poskrbeli za višanje metalske temperature z železnim repertoarjem vseh hitov od najzgodnejših ustvarjalskih let naprej (Crusader, Princess of the Night, Denim and Leather …). Energijo, ki jo gospodje premorejo, bi jim lahko zavidal marsikateri bend, katerega člani so bili rojeni, ko so Saxon že kraljevali na velikih odrih. (Petra)

Na drugem odru smo uspeli ujeti uničevalsko napadalne Angleže Malevolence, ki bi lahko s svojo verzijo metalcora porušili stene bližnjega hotela, srbske post nekaj Consecration, ki so bili preveč mili za moja ušesa, eksperimentalce Blutmond, ki so presenetili z zelo dobro implementacijo saksofona v distorzirani kaos. (Ivan)

Nemška zasedba Dark Fortress je bila poleg domače Noctiferie glavna atrakcija ponedeljkovega programa na drugem odru. Čeprav je bila ura že pozna, jih je pričakala velika množica poslušalcev. Svoj nastop so začeli z nekoliko starejšim materialom, v nadaljevanju pa predstavili tudi nekaj komadov z nove plošče Venereal Dawn, ki je izšla lansko jesen. Njihov temačni in atmosferični nastop med gručo teles in v težkem zraku, še vedno segretim od popoldanske vročine, je deloval tesnobno ter ob poudarjenih odrskih lučeh in kitarskih disharmonijah na trenutke tudi psihadelično. (Jernej)

Reportažo v celoti napisali Gregor Strugar, Petra Jerina, Jernej Rejc in Ivan Cepanec.

Fotke: Tina Ahačič (L-D): Anvil, Devin Townsend Project, Fear Factory, Queensryche, Saxon

 

 

 

twitter facebook