recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

2. 8. 2013  Metaldays – day 1: Ko se stvar resno začne …  (22. 7. 2013, Tolmin sotočje Soče in Tolminke)
Ponedeljek je prinesel mačkasto razpoloženje pri marsikateri osebi, ki je dala vse od sebe že dva dni prej.

In-true:

Še pomnite leto dni nazaj, kak shitstorm je izvabila novica, da se bo festival tik pred desetim rojstnim dnem ali raje – za svoj deseti rojstni dan – preimenoval? Iz Metalcamp v Metaldays? Kakšne zgodbe, kakšna Santa Barbara, kakšne senzacije … O tem je pri nas razmišljala tudi Petra (klik!), ko se je izvedelo, da naj  bi v letu 2013 poleg festivala Metaldays. A zgodbe o Metalcampu so po parih senzacionalnih člankih, ki ste jih lahko recimo brali tudi na 24ur.com potihnile, Metaldays pa je s potrjevanjem vseh živih zasedb nekako postal resničnost.

Biblično: Beseda je meso postala.

In tako smo končno dočakali vrnitev v Tolmin. Že tukaj mi je jasno, da je med 12.000 ljudmi gotovo bil marsikateri osebek, ki zdaj bere te vrstice. In vsak osebek – ali oseba – ima milijon svojih zgodb, ki jih je ovekovečila na svojem Facebooku, telefonu, jih bo pripovedovala še mesece in mesece kasneje med kolegi ipd. Potem so tu še mnogi drugi portali, kot sta bratska Paranoid Zine in Rockline, ki bosta podala še več drugih informacij, da vsakodnevnega pisanja, fotkanja ipd. kontaktov prek uradnih FB-profilov festivala Metaldays (Metaldays, dogodek Metaldays, Metaldays Beach Bar) ne omenjam.

Skratka – tole bo marsikomu deja vu.

Ampak, jebat ga – treba je še dodat piko na i, ki predstavlja trdo in krvavo pridobljeno novinarsko akreditacijo. Ta-daaaaam – izvolite prvega od sedmih delov obsežne reportaže o Metaldays 2013.

Tekst: Primož, Ivan, Andrej, Gregor, Nenad

Fotke: Nina Grad @ Rockline.si

Video: Primož Novak @ ProfanityTV

 

Ponedeljek je prinesel mačkasto razpoloženje pri marsikateri osebi, ki je dala vse od sebe že dva dni prej. Kako smo prekleli tak warm-up in stanje v denarnicah, haha. No, je pa ponedeljek prinesel sonce, vročine, zasedene plaže, pivske igre, debate s starimi in novimi znanci, začetke in konce zvez, one night stande in predvsem cel kup Francozov.

Koliko je letos bilo Francozov … fuck.

Ja, ni bilo kar tako videti fante in dekleta v majicah Metaldays – French Invasion. Tako kot vsako leto je pa poleg Francozov (prej so ziher prednjačili Švedi, Finci in Avstrijci ter Nemci) svoj dom za sedem dni tukaj našlo še brdo Američanov, Kanadčanov, Srbov, Hrvatov, Makedoncev, Izraelcev, celo kak Japonec, Avstralci, Švicarji – you name it. Liga narodov, ti rečem. Ti so se – kot že veste – lahko hranili povsod, kupovali hrano v mestu ali na festu, v večini primerov so se oblačili v kostume tipa Kik ali China Shop za 1 €, kar mi ni več najbolj jasno, ampak starejši kot ratujem, manj mi je mar. Tudi Profanity ekipa iz vseh vetrov je uživala v vseh radostih festa, pa čeprav smo nekateri še delali ali pa imeli druge razloge, da se nismo mogli sprostiti 100-odstotno.

Kaj smo si torej ogledali mi?

Primož pravi: Po tem, ko so obiskovalce festivalu mehčali nemški heavy/glam metalci Kissin Dynamite , je nastopil čas za bolj agresivno skupino, ki dandanes velja za pomembne akterje v švedskem melodičnem death metalu. Govora je o zasedbi Soilwork, ki so letos izdali dvojni album The Living Infinite, ki je prejel presenetljivo dobre kritike. A žal tudi izkušenim glasbenikom, kot so Soilwork, lahko škoduje vročina. No, tokrat pevec skupine Bjorn Strid ni deloval pijan, vsekakor pa se mu je poznalo, da močno sonce vpliva na njegov vokal. Prav tako tudi na ostale člane. Kitarista sta se nekajkrat občutno zmotila, le bobnar Dirk Verbeuren, ki je ekstremen v vseh pogledih, je odigral neverjetno natančno. Soilwork so večinoma igrali skladbe z zadnjega albuma, seveda pa niso pozabili na obvezne hite a la Nerve, Let This River Flow, Follow the Hollow in Stabbing the Drama. Publika je Soilwork kljub vročini sprejela z razno raznim divjanjem. Soilwork bi lahko nastopili bolje, a nastopili so tudi že slabše, tako da upanje za skupino še ostaja.

Po Soilwork je nastopil čas za redne goste Ensiferum, ki v naše kraje radi zahajajo. A napolnjenost prizorišča je kazala, da jih ljudje niso naveličani. Ob poskočnih ritmih in kičastih melodijah je publika sodelovala z mnogimi vragolijami. Predvsem pa je bilo videti mnogo crowd surferjev, ki so končali v rokah varnostnikov, ki so jih nato spremili nazaj na prizorišče. Ensiferum so po svoje dodali žanrsko dinamiko festivalu, nekaterim pa tudi monotonost, ker so nas obiskali nemalokrat. Ivan dodaja: Kar se varnostnikov tiče, so letos le-ti bili precej bolj prijazni, skulirani in pripravljeni pomagati (če primerjamo s prejšnjimi leti) – personal opinion pač.

Gregor si je ogledal Overkill: Končno Overkill, končno pravi thrash! No, ja – saj je šele prvi dan. Nikakor niso razočarali. Kljub letom je Blitz še vedno poln energije, vokal mu še vedno služi in ostali člani benda še vedno na polno mučijo svoje inštrumente. Nova plošča se lepo vključi v ostali material. Edino, kar zamerim, je to, da niso odigrali komada Overkill – to bi bila namreč res pika na i. Kar se tiče zvoka, ta se mi je zdel res super, vsaj tam, kjer sem stal. Zdaj se lahko res tolčem po glavi, ker jih lani nisem gledal na Wacknu, je bilo pa zato tukaj toliko bolj sladko – pa čeprav kratko.

Primož: Napočil je čas za prvega headlinerja, In Flames. In Flames spadajo med legende švedskega melodičnega death metala, med tiste, ki so v devetdesetih definirali zvok gothenburškega death metala. A trendi so In Flames peljali drugam. Začeli so simpatizirati z ameriško produkcijo, pa tudi sama skupina ni želela preigravati vedno enega in istega. Takšni so se In Flames v svoji moderni preobleki pokazali tudi na Metal Days. Še vedno je potekala promocija zadnjega albuma Sounds of a Playground Fading, tako da so se starejši oboževalci lahko zadovoljili le s skladbami, kot so The Hive, Embody the Invisible, Pinball Map in obveznim Only for the Weak. A vseeno je treba priznati, da so svoj repertoar odigrali več kot solidno. Inštrumentalno ni bilo nekih večjih odklonov, le vokal Andersa Fridena ne premore več tiste moči kot nekoč. In Flames so večkrat dokazali, da še vedno dominirajo z nalezljivimi melodijami, a tu ni več toliko agresivnosti in udarnosti kot včasih. Prevečkrat je delovalo, da je poudarek na emocionalnih skladbah. Vsekakor je treba pohvaliti tudi zvok in lučke, na žalost pa na koncu pri skladbi My Sweet Shadow publika ni bila deležna ognjemeta. Pa vendar se je dalo uživati v razpoloženem in pozitivno naravnanem odnosu skupine. Tu je treba omeniti še Fridenov nagovor, ko je bril norca z varnostnika, ki je nosil rdeče kratke hlače, češ da imajo vsi ostali črne. Varnostniki pa so opravili svoje delo profesionalno. Vse crowdsurferje so namreč potegnili k sebi in jih varno pospremili nazaj. Ivan: Kolikor vemo, Friden potem ni dobil po pički.

Ivan: Popoldne so na drugem odru res navdušili hrvaški Avicularia – tehnični in brutalni death metal z dovolj morbidnosti in zlobe, da je pregnal občutek lepega sončnega poletja. Catchy riffi, brutalen vokal, ultra zajeban boben in predzadnji komad, ki se lahko kosa s katerokoli Nile mojstrovino a la Von Unaussprächilchen Kulten. Deri po pički! Od domačih bendov izredno navdušili The Canyon Observer, ki so umirili atmosfero – sprva. Potem pa so začeli res dušiti in ubijati na najboljši možen način in tako odprli pot ameriških Mouth Of The Architect, ki so s svojo neurosiško štimungo, masivnostjo in dinamiko res naredili dober presek ob vseh hitrih bendih, ki so vladali na odru nekaj ur (če le pomislim na precej dobre thrasherje Chronosphere)

Res mi pa je žal, da Neurotech niso imeli sreče z matrico, ki se jim je zjebala po 10 minutah.

A pripravil sem se predvsem za Benediction, ki so se kot co-headlinerji izkazali odlično, pa čeprav je po mojem mnenju to bil njihov daleč najslabši špil. Samo malo – a ni to kontradiktorno? Naj pojasnim – do zdaj sem jih videl vsak 7-krat in vedno so ubijali. Tudi na Metaldays niso bili daleč od odličnega, ampak zvok kitar je bil res grozen. In vokal je zamujal. Plus zamorjeno pijani Darren Brooks na začetku, ki pizdi na osebje na odru, ker mačkast ne zna vklopiti BC Rich kitaro v Marshallovo glavo, ne pomaga. A ob prvih tonih komada Killing Music so Great British Grind Bastards odpihnili glave. Bend je bil prepit (nalijmo si pač čistega vina – in da, pun intended, indeed), a viharen. Iz komada v komad so Dave Hunt, Darren Brooks, Peter Rew in Frank Healy (ne vem, kdo je bil nadomestni bobnar, a tisto ni bil Neil Hutton) šli skozi uro dolg prerez diskografije – od The Grotesque do Magnificat – death metal riffi, kruljačina in catchiness so res trgali glave. Slabšem soundu kitar navkljub.

Andrej: Do koncerta skupine Pentagram (na fotki) sem pristopil z velikimi pričakovanji, ki pa so bila povsem zadovoljena. Sicer neznani kitarist Matt Goldborough je prvi in najverjetneje zadnji, ki je v Tolminu nastopil na kitari s (pol)votlim trupom, medtem ko sta ostala spremljevalna člana, sicer tudi manj znana, sledila vintage r'n'r predstavi tako v zvoku kot v sliki. Vseeno pa ni primernejšega vizualnega ter zvočnega utelešenja rock glasbe v dobrem in slabem kot jo predstavlja originalni frontman Bobby Liebling. Ob petju se okorno zvira, stopica okoli in ''solira'' po zraku in generalno gledano deluje popolnoma "sleazy". Ampak vžge, Pentagram pa so s pomočjo starih komadov naredili bombo od koncerta ter pripomogli k dejstvu, da se je ''manjši'' oder tokom naslednjih dni v marsičem v resnici izkazal za večjega.

Še za konec - by Ivan: Hrano je bilo moč dobiti povsod, letos je bilo poskrbljeno tudi za vegane in vegetarjance. Folk v Tolminu je kot vedno bil prijazen. Mercha je bilo ful povsod. Ne vem, kak je bil sistem kartic, ker ga nisem uporabljal, a sem zato ful prišparal :) Drugi oz. Dirty Skunks oder je bil zmaga v vseh pogledih, pa čeprav obljubljeni filmi niso najbolje laufali.

Avtor:
twitter facebook