recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

6. 8. 2013  Metaldays – dan 3: Iz dežja pod kap  (24. 7. 2013, Tolmin sotočje Soče in Tolminke)
Šele tretji dan? Pa že dva dni pred tem sem vso energijo porabljal povsod na tem neverjetno dinamičnem festu.

Tekst: Primož, Ivan, Andrej, Gregor, Nenad

Fotke: Nina Grad @ Rockline.si

Video: Primož Novak @ ProfanityTV

Šele tretji dan? Pa že dva dni pred tem sem vso energijo porabljal povsod na tem neverjetno dinamičnem festu.

Izhodiščna misel je gotovo na mestu, ko si v sredo zjutraj – pod grozečimi oblaki, ki so nas par ur pozneje vrnili v leto 2009 – gledal obraze mimoidočih. A nisem tistega odbojkaša videl – oblečenega v Winxico – že v nedeljo? Dude, tasteless. Cel kup zombijev in navdušencev nad Sočo. Velika množica željnih novih ponudb obeh odrov. Masa metalaca!

Kavice, sendviči, iskanje civiliziranosti prijaznih dixiejev, gledanje varnostnikov, ki rušijo rekorde v stanju na istem mestu), čakanje na prvi bend na obeh odrih.

V zraku pa tisti temni, grozeči oblaki.

Glavni oder so tokrat odprli brežiški death metalci Dickless Tracy. Andrej: Dickless Tracy so obeležili zgoden, a vseeno solidno obiskan nastop na glavnem odru, kjer so kljub bizarnem vremenu uspešno predstavili svoj obnovljen zvok, ki ga bogatita Juve ter Pusi na kitari. Starodavna pankačina tudi ni manjkala, ob komadu Nuklearna država pa se je usula toča, tako da sem v begu pred tolminskim jedrskim dežjem spremljal priredbo Impetigo klasike Boneyard.

Ivan: Za Dicklessi so oder zasedli dalmatinski Inverted Pussyfix, ki so imeli odličen nastop, za kar se lahko zahvalijo predvsem odličnima in raznolikima dvema vokalistoma, ki sta s humorjem in kriki/kruljenjem super povezovala program. Super je videti tak bend tudi na glavnem odru festivala, kot je Metal Days. Počekirajte njihovo plato Piece Of Uterus – top nagravžnarija.

Primož: Če so power metalci Nightmare omehčali, je napočil čas za nekaj drugačnega. Na oder so stopili Orange Goblin, stoner metal zasedba iz Anglije. Po tokratnih festivalih so nastopali z nadomestnim kitaristom, ki je več kot prepričljivo odigral svojo vlogo. Kljub manjšemu nalivu je skupina prepričala mnoge, naj se požvižgajo na dež ter da naj si spijejo kako pivo in skadijo kakšen zvitek marihuane. Orange Goblin je uspelo odgnati dež s hripavim vokalom, močno ritem sekcijo ter riffi po kopitu tradicionalnih doom metal skupin. Orange Goblin bi morda še bolj ustrezali malem odru, a vseeno se je izkazalo, da je bilo takšnih skupin na festivalu premalo.

Ivan: Pozno popoldne je dež prenehal in so oder zasedli ameriški Brutal Truth, ki so premierno nastopili v Sloveniji. V 40 minutah so po moje odigrali vsaj 30 komadov, ki v živo včasih izpadejo bolje kot na plati, včasih pa žal tudi ne (recimo kultni Stench Of Prophet). Vsekakor pa so bili en boljših izborov za glavni oder, definitivno vrhunec grind dogajanja vsaj tisti dan.

Po brutaliziranju z Brutal Truth je prišlo do žanrskega preobrata s Turisas, ki so mnogokrat poudarili, da je Laško pivo najboljše. A še večja nebuloza je sledila z izjavo, da skupina preigrava »battle« metal. In za tem so se oglasili poskočni folk metalski ritmi, ki so bili podkrepljeni s klaviaturami in violino. Da, battle metal! A nekako vojskovanje v metalu vsak definira po svoje. Eni z violinami (res je manjkala še flavtica), drugi pa z rušilno death metal godbo, kot recimo Bolt Thrower.

Ob pol desetih je bil oder pripravljen na eno najbolj nekonvencionalnih zasedb na festivalu, natančneje za švedske norce Meshuggah, (foto) ki so v zadnjih letih postali tako popularni, da se je rodila podzvrst, ki sliši na ime djent. Sicer se Švedi na to lepo požvižgajo ter nekako ne jebejo trendov, kljub temu da sta zadnja dva albuma, Koloss in ObZen, precej poslušljiva in manj kompleksna. Svoj nastop so opravili suvereno, a po drugi strani precej rutinsko. Napak pravzaprav ni bilo moč zaznati, prevladal je občutek, da je publika priča profesorski naučenosti, ki ji ni para. Vsekakor pa je bilo ob neverjetnih lučkah zanimivo gledati publiko, kako težko sprejema ritmične manipulacije s strani skupine. Nepravilnega slemanja in ploskanja kar ni bilo konec. Skupina skorajda ni komunicirala s publiko. Pevec Jens Kidman je le spregovoril kakšna besedo, vse je bilo osredotočeno na glasbo, ki jo odlikujejo močne osemstrunske kitare, nezemljanska ritem sekcija, precej nadležne solaže ter besen vokal. A kljub hladnem odnosu so Meshuggah uspeli ustvariti atmosfero brez primere. Skladbe, kot so Bleed, Rational Gaze, Demiurge, Combustion, New Millenium Cyanide Christ pa so mnoge popeljale v ekstazo. Na žalost so Meshuggah zanemarili starejše skladbe. Tu je resnično manjkalo nekaj z albuma Destroy Erase Improve, a zaključek je bil precej nenavaden, pravzaprav najbolj kompleksen. Padla sta namreč skladbi In Death Is Life ter In Death Is Death z albuma Catch 33, ki je najbolj nenavaden album njihove kariere. In tu so Meshuggah dokončno potrdili, da z njimi preprosto ni šale. Med drugim je treba poudariti, da je le pri njihše vedno najbolj občutno, kakšno moč lahko proizvede osemstrunska kitara. Tako naštudiranega igranja v metalu preprosto ni moč videti vsak dan.

Ivan: Dirty Skunks stage je postregel s kar nekaj domačimi silami. Če ste ujeli novico, da so jim prestavili termin, ste lahko dežju navkljub noreli v brutalnih ritmih, catchy riffih in norenju, ki ga je izvajala zasedba Gonoba. Četrto popoldansko so v stilu po-kosilnega seksa razjebali Space Unicorn On Fire, ki s svojim glemersko in jebat-ću-te-vrištat-ćeš prepojenim hard (!!!) rockom postajajo vse bolj aktivna glasbena sila na domači sceni. Podelili so tudi kondome. Ja bi jebo, al' me nije bilo. Kakšno uro in še malo po njih so oder na pol podrli (v metaforičnem smislu) death metalci Within Destruction, ki so igrali tudi nov komad (dobar!!!), a prevečkrat pozivali k circle pitu. Non-stop beseda: Circle pit!

Kar se tujih sil tiče, so res navdušili z divjo vokalistko obarvani nemški moderni thrasherji Cripper. Zelo dober, živ, dominanten nastop, ki je zahteval popolno poslušnost folka. Ko sem pa že mislil, da so tonci drugega odra končno zarolali nekaj drugega razen Sarcasm in Pantere – slišal sem namreč Judas Priest –, sem ugotovil, da to zadevo izvaja nek bend. In šele takrat mi je padlo na pamet, da so oder zasedli James Rivera and his Metalsteels oz. Sabbath Judas Sabbath, ki so resda igrali coverje, ampak dobro odigrane hite Judas Priest ali pa Black Sabbath človek vedno rad posluša. Pa tudi kakšen Metalsteel komad sploh ni bil napačen v tem miksu.

Skorajda headlinerji so na malem odru bili Dying Fetus, ki so odpičili podoben set kot v Ljubljani. Začenši z Grotesque Impalement so Fetusi množico peljali v pravo klanje – super je gledati tak bend pred toooollliiiiikooooo ljudmi. Zakon! Zvok ni bil glih najboljši, je pa setlista bila res top. Mogoče bi John Gallagher drugič lahko pazil na količino spite rakije (hvala, Mephistophelian), a vsaka mu čast, da je po alkoholokaustu metliškega tipa sploh lahko igral, haha.

Mračno atmosfero so vzbudili Hoest in njegovi sobojevniki oz. Taake. S pankerskimi in rock n roll riffi obarvan black metal, ki je prepogostokrat vzkliknil UGH!  je res sekal. Zelo dober nastop brez odvečnih govorov, z zelo razgibano ponudbo pesmi in seveda bojda celo z gostovanjem Attile iz Mayhem, ki je oblečen v meniha nekaj jamral na odru. Zakon!

''Je striptizeta že pospravila joške?'', smo se nekateri spraševali ob napadu plaževskega področja, na katerem je že buko ustvarjal tandem DJ Musto in Dj Gianni.

Avtor:
twitter facebook