recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

2. 8. 2013  Metaldays – dan 2: Mayhem WTF?  (23. 7. 2013, Tolmin sotočje Soče in Tolminke)
Torek je vremensko bil odličen, odštevši eno pravo popoldansko ploho. A jebeš dež, ko ti na obeh odrih grmi kar lepo število zelo dobrih bendov.

Tekst: Primož, Ivan, Andrej, Gregor, Nenad

Fotke: Nina Grad @ Rockline.si

Video: Primož Novak @ ProfanityTV

Primož: Drugi dan so popoldne zaznamovali heavy/stonerji Mustasch, ljubitelje deathcora so v največji vročini še dodatno pogreli škotski Bleed from Within, zopet so tudi nastopili ruski folk metalci Arkona, ki so poskočnimi ritmi ogreli kar lepo število obiskovalcev. Ivan: Arkona so svoj nastop kljub peklenski vročini (pevka nastopa odeta v polno bojno opremo) odžgali kot se šika. Nič pocukranega, nič kmečkega, samo pristni prvinski, bojevito obarvani metal.

A pravzaprav se je večji žur začel šele pri Alestorm, ki poudarjajo piratsko tematiko, a sama glasba deluje podobno poskočna kot pri kakšnih Korpiklaani ali Eluveitie. Publika je poskočne viže sprejela z norenjem brez primere. Obiskovalci so »plavali« proti odru, padel je tudi ogromni t. i. rowing pit, kjer so se obiskovalci postavili v dolgo vrsto, uprizarjali pa so veslanje (Ivan: drugače precej znan pojav na HC-koncertih že zadnjih 10 let). Alestorm so z odzivom publike lahko bili več kot zadovoljni, kljub temu da je njihova glasba preprosta in mnogokrat kičasta s strani klaviatur in ne preveč inteligentnih besedil.

Ivan: Od domačih so gotovo navdušili Extreme Smoke 57, katere zdaj poleg Bocota večinoma sestavljajo še člani zasedbe Estwind, pridružil pa se jim je še Dete Debilane, the one and only master of anguish, Hruky. Vsekakor so ga ES57 resnično grindali, poleg energičnega Bocota in manijakalnega Hrukyja pa so novi člani u nulo uspeli zadeti in nadaljevati duh starih grinderskih hitov. Konec je bil fantastičen – kanta na glavi in deri!

Andrej: Samael pa so vzbudili mešane občutke. Z raznoliko setlisto, ki se je sicer krivično ogibala sodobne klasike Above, so sicer resda nekoliko navdušili vsakega, a pri nobenem niso vzbudili pretirane ekstaze. Prvi slovenski nastop pred tako številčno publiko bi se dalo gotovo bolje obeležiti, za nameček pa bi basist benda lahko dejansko igral, namesto da bi očitno na silo poskakoval na mestu in poziral.

Andrej: Nastop Mayhem, ki naj sicer ne bi potrebovali dodatnega uvoda, pa je pravzaprav eden trših orehov kar se tiče reportaž, saj imam sam dva mešana pogleda na stvar. Res je, da je black metal ''puši kurac'' zvrst glasbe, ki nima pravil. Zato je včasih pošteno težko potegniti črto med dobro staro metalsko aroganco in bedno staro zvezdniško lenobo. Vsekakor pa sta kitarista, ki jih skupina s sabo jemlje na turnejo vse prej kot primerna, ker sta tehnično in glasbeno svojim predhodnikom nedozorela. Od tega je trpela tudi izvedba samih skladb, ki je bila precej groba, medtem ko je set bil sumljivo kratek. Po vzdušju pa je bil neverjeten, saj ob svečah, lobanjah in njihovih podstavkih ni preostalo druge kot biti del ezoterike, ki se je po glavah vila norveškim Mayhem. Tu gotovo izstopa vokalist Attila, ki je gotovo bil točka, na katero se je dalo osredotočiti, ker je s svojimi morbidnimi vokalizacijami nastopu zagotovo dal določen vonj trohnenja in zla. Na setlistu bi sicer pogrešal kaj z odlične zadnje plošče, a obenem kitaristoma tega ne bi zaupal.

Dirty Skunks stage presents:

Ivan: Od domačih so gotovo navdušili Extreme Smoke 57, katere zdaj poleg Bocota večinoma sestavljajo še člani zasedbe Estwind, pridružil pa se jim je še Dete Debilane, the one and only master of anguish, Hruky. Vsekakor so ga ES57 resnično grindali, poleg energičnega Bocota in manijakalnega Hrukyja pa so novi člani u nulo uspeli zadeti in nadaljevati duh starih grinderskih hitov. Konec je bil fantastičen – kanta na glavi in deri!

Primož: Medtem ko so na velikem odru dominirali Alestorm, so na malem odru nastopili ameriški Torche, ki so postregli z odlično kombinacijo stonerja, sludgea in post-metala. Torche so lahko delovali zamorjeno, a po drugi strani se je našel tudi kakšen bolj vesel komad, pri katerem je prevladoval spevni vokal.

Ivan: Velika zmaga je bil ponovni nastop ameriške power metal zasedbe Vicious Rumors, pa ne samo zaradi odličnih hitov a la Digital Dictator, ampak zaradi basista Tilena Hudrapa (Thraw itd.), ki je verjetno eden redkih slovenskih metalcev, ki danes lahko živi svoje metal sanje. Vsaka mu čast! Tilč se je odlično vklopil v uveljavljeno metal pošast, sam bend pa je deloval vrhunsko od začetka do konca.

Primož: Po deseti uri so mali oder zavzeli Eyehategod, ki so publiki servirali najbolj pristen ameriški sludge metal. A vendar se lahko tudi pri takšnih mogotcih lahko kaj zatakne. Bobnar skupine si je privoščil lepo napako, zaradi katere je morala skupine ponovno začeti skladbo. Seveda so bili vsi člani opazno zadrogirani. Tu je treba izpostaviti pevca, ki je komaj stal na nogah, njegovi nagovori pa so bili dokaj nesmiselni. A nekako za takšno skupino bi bilo čudno, da bi prišli na oder brez da bi prej zaužili lepo količino viskija, marihuane in mogoče celo kokaina. A na koncu se je izkazalo, da so ljubitelji težkih ritmov in počasnega tempa prišli na svoj račun.

Ivan: Exhumed (foto) so po (recimo temu) ''performansu Mayhem'' bili resnični zmagovalci večera. Pred dokaj številno množico so Matt Harvey in ostali odpičili furiozni death grind set, ki se je osredotočal predvsem na klasični material (pogrešal sem Necromaniac), čeprav so zaigrali tudi dva ali tri komada iz prihajajoče plate Necrocracy! Bud Burke se je kot kitarist izkazal mnogo bolje kot vsi njihovi dosedanji, levji delež brutalnosti pa je odnesel okajeni basist Bodybag Babcock, ki je kljub Jamesonu v riti krulil do jaja. Matt Harvey s svojimi kriki seveda ostaja nesporna žival benda, čeprav mu je slavo odnesla maskota v obliki manijakalnega kirurga z motorko – le-ta nosi ime dr. Philthy in je tudi odgovoren za odlično odrsko predstavo oživljanja kitarista Burkea z defibrilatorjem in pivom. Vrhunec je bil medley Metallica-Slayer-Metallica, največ smeha pa je požel falsetto contest na koncu. Minus? Prekratko! Lahko bi igrali vso noč.

Avtor:
twitter facebook