recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

25. 8. 2012  Metalcamp - dan 4  (9. 8. 2012, Sotočje Tolmin)
Malce vremensko turobno obarvan dan so razgreli predvsem vikinški headlinerji iz Švedske, Amon Amarth, pred njimi pa ameriški Hatebreed.

Tekst: Primož (vse razen Hatebreed in kjer kot avtor ni specifično označen Ivan), Ivan (večino dogajanja na malem odru)

Foto: Anja Ivanovič Photography (galerija – 4. dan - KLIK!)

Po parih dneh neusmiljene vročine je četrtek postregel tudi z oblaki in grožnjo nevihte (ki se potem niti ni uresničila). Malce vremensko turobno obarvan dan so razgreli predvsem vikinški headlinerji iz Švedske, Amon Amarth, pred njimi pa ameriški Hatebreed.

Četrti dan so na velikem odru začeli Warcult, ki so v dokaj nestabilnem vremenu odigrali pol ure blackmetalsko obarvanih skladb. Sledili so Before the Dawn, ki so letos izdali album Rise of the Phoenix, ki skupino kaže v prerojeni luči. Možje so prej uporabljali kar dosti spevnih vokalov, sedaj pa je glasba usmerjena na hitre melodične skladbe v stilu starih In Flames in At The Gates. V tem času je območje Metalcampa doživelo prvi deževni naliv, ki pa je trajal le kakšno uro, zmočilo se pa ni skorajda nič.

Nad švedskimi heavy metalci Grand Magus, ki radi poudarjajo tudi prvine stoner rocka, se je publika navdušila že na festivalih Metalfest, zato je sam nastop Grand Magus privabil lepo število ljudi. Pevec skupine je s publiko odlično komuniciral, na čase je delovalo vse skupaj klišejsko v stilu Manowar, da kako je treba biti »metal«, oh in sploh. Skupina pa se je na koncu izkazala v precej pozitivni luči.

Prizorišče se je po švedskih heavy metalcih napolnilo do zadnjega. Napovedani so bili Korpiklaani, ki že od leta 2007 polnijo prizorišče Metalcampa. Violina je zagodla, harmonika je zaigrala, začela se je gasilska veselica, kjer je alkohola kar teklo, maloumne in nezahtevne glasbe pa ni manjkalo. Po finskih veseljakih je bil oder rezerviran za Edguy, ki so s svojim miksom heavy in power metala (German style!) navdušili lepo število obiskovalcev. Pevec Tobias Sammet je program odlično povezoval in obiskovalci so se pridno gibali ob ritmih navihanih Tevtoncev.

Hatebreed – ko so možakarji iz ZDA zasedli oder, ni nihče, tudi najbolj pravoverni kmečki fantje in dekline, ki tripajo na Korpiklaani in slično, zapustil prizorišča. Jamey Jasta (na fotki) in ostali so namreč s svojim res mastnim zvokom dali vedeti, da kljub hardcorovskem bistvu svoje poslanstvo izpolnjujejo z metalom, katerega značilnosti so v Hatebreed zasidrane trdno in samozavestno. Odlična komunikacija, predvsem pa iskrena, je povezala vsa živa plemena, še posebej, ko je Jasta dal vedeti, da mora folk vsakem bendu nakloniti še en huronski aplavz. Norenje se je vilo od hriba do pločnika, pravi ''good friendly violent fun'', kot bi rekli Exodus. Igrali so predvsem novejši material. Sekalo je na polno. (Ivan)

Death metalci Incantation, ki so bili napovedani ob isti uri kot Hatebreed (a na malem odru, seveda), so bili na žalost odpovedani zaradi poškodbe bobnarja. Zaradi tega se je nastop grških death-black metalcev Septicflesh prestavil v čas Hatebreed, posledično so so nastop Grkov mnogi zamudili. Organizator se pa kaj prida ni potrudil, da bi ljudi obvestil v pravem času. Kar smo uspeli videti, je bila nadgradnja vrhunskega nastopa v Ljubljani novembra lani, njihov skorajda ritual (in ne le nastop) pa se je resnično usidral v naše črne duše. (Ivan in Primož)

Čas je bil za četrte zvezde večera, ki so bile že prevečkrat zvezde večera, a publika jih še vedno ni naveličana. Govora je o švedskih Vikingih Amon Amarth, ki so svojo nalogo opravili odlično.

Novi album, Surtur Rising, se je odlično prijel, kar se je videlo tudi pri podpori obsežne publike. Osvetlitev na odru je bila fantastična, nekatere skladbe so bile podkrepljene z bruhajočimi plameni ter ognjemeti. Skratka, sam šov skupine je izvrsten, kar daje glasbi, ki je precej enolična in razvlečena, stranski pomen. Amon Amarth niso v metalu izumili nič novega. Njihova zgodba je podobna Motörhead, ki gulijo ene in iste skladbe že več kot 30 let. A to publike ni zmotilo. Pevec Johan Hegg se je večkrat zahvalil z »Hvala, Slovensko!« Vikingi so svoj nastop opravili kot vedno suvereno. Skupini je treba med drugim priznati, da v primerjavi s preteklimi nastopi manj »fuša«. Ko bi le bila glasba bolj dinamična … (Primož)

Na malem odru so se medtem pripravljali Hell, ki so odpičili odličen in predvsem izviren heavy metal. Na kitari se je izkazal Andy Sneap, ki je bolj znan kot producent mnogih skupin. Skupina je svojo pot začela že leta 1982, vendar je po nekaj demo izdajah leta 1987 prenehala delovati. Leta 2008 je bila obujena, 2011. pa je izšel dobro sprejet prvenec Human Remains. Kljub prenatrpanosti in prežvečenosti heavy metala se je skupina izkazala s svojevrstnim stilom in svežino za heavy metal, kar se je tudi pokazalo na Metalcampu. Poleg tega so imeli prav ''King-Diamond-meets-Ghost-ovsko'' urejen oder, kar je že tako zlobnem heavy metalu dalo še dodaten (šesti!!!) pečat. Zakaj njih niso dali na velik oder? (Primož in Ivan)

Mali oder je odlično odprla predolgo odsotna zasedba Barehanded, ki bojda dela na novi plati. Kot nekoč, so se možje izkazali z dinamično dozo precej groovy thrasha. Welcome back, boys! Za njimi so ne vem od kod prišli odlični grinderji Nominal Abuse, ki so vsaj v izrazu spominjali na finske Rotten Sound, le s precej bolj zanimivimi, diverzificiranimi in daljšimi komadi. Grind as fuck! Popoldne so manj kot 10 ljudi zvočno mučili odlični Deca Debilane, katerih ''fuck disco – fuck fashion – FUCK YOU! odnos'' je vsaj meni pika na i. Nikoli razumljeni so privabili le malo število poslušalcev, a koga boli kurac. To je morbida 1A, ostali lahko storite samomor. Fuck!!!

Mephistophelian so opalili udaren death metal nastop z odličnim brutalnim izhodiščem, a jim je tonski škrat precej nagajal, kar je na trenutke vzelo ves čas. Pa kakšna rakija manj tudi ne bi škodila, hehe. In prosim, fantje – nikoli … ampak, res NIKOLI  ne igrajte več Kill Your Mother Rape Your Dog! Ker pač … vam ne gre. Zanimivi so bili še hrvaški Father, ki igrajo zelo dober nu-metal, ampak da so 15 minut izkoristili za ''medley'' vseh znanih alter hitov 90-tih (plus Slayer Raining Blood)? Mar bi odigrali še kak svoj štiklc. Igralo je še nekaj tujih bendov, ki so bili večinoma grozni.

Avtor:
twitter facebook