recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

24. 8. 2012  Metalcamp - dan 3  (8. 8. 2012, Sotočje Tolmin)
Tretji dan se je tudi za našo ekipo začel pod drugim odrom ...

Tekst: Primož, Ivan, Nenad

Foto: Anja Ivanovič Photography (galerija – 3. dan – KLIK)

Tretji dan se je tudi za našo ekipo začel pod drugim odrom, kjer so nastopili domači thrasherji Eruption.

Čeprav bend obstaja že vrsto let in so imeli dober nastop, nisem mogel mimo dejstva, da skupina skoraj nič več ne napreduje. V mislih nimam osebnih napredkov v ravnanju z inštrumenti, ampak predvsem samo glasbo in delanju le-te. Vokal je popolnoma ne-speven, prav pa tako tudi riffi. Posledično tudi publika z njimi ne more peti pesmi. Preveč riffov je podobnih, pa tudi vhodi v pesmi so prekratki in preslabo zamišljeni. Pri Eruption ni nič narobe, vse je OK, nič pa ni zares odlično. Skupina nujno rabi to, da bi blestela v nekem segmentu. Če bodo dosegli to, se jim bo pisala svetla prihodnost, če ne, pa se bodo kopali v slovenski župci povprečja. (Nenad)

Po thrashmetalskih pijancih Eruption se je začelo dogajati tudi na glavnem odru, ob neznosni vročini so nastopili slovenski death metalci Doomed, sledili pa so Warbringer, ki so Slovenijo obiskali že nekajkrat in temu primerno publiko navdušili s thrashmetalsko energijo po vzoru thrash metal skupin iz preteklosti. (Primož)

The Black Dahlia Murder je ponovno navdušila s svojim močnim in hkrati nepretencioznim nastopom. Skupek humornih vložkov med komadi, izjemno natančno izvedena set-lista, ki je med drugim končno obsegala tudi morbidni Stirring Seas Of Salted Blood, nov basist, ki je dostojna zamenjava Ryana ''Barta'' Williamsa in energija, ki je uspešno kontrirala peklenski vročini, ki je ogrevala oder in vse pod njim. Top shit! (Ivan)

Ameriški Nile so prvič v svoji zgodovini obiskali Metalcamp in odigrali epic (v smislu Kleopatre in Ben Hurja) nastop, čeprav je tudi njihovi mešanici brutalnosti precej nagajal nerazločen zvok. A kljub temu je ameriški kvartet (ki ga je okrepil basist Todd Ellis) opravil uspešen sprehod čez precej zanimivo setlisto, ki se je osredotočala ne samo na nov album, ampak predvsem na počasnejše in masivnejše hite prejšnjih plat. Recimo, Sarcophagus ali pa Lashed To The Slave Stick. Mogoče bi pa vseeno prišli bolj do izraza, če bi jih dali v temačnejše okolje oz. temnejši del dneva. (Ivan)

Po brutalnih ekstremnežih Nile so bili na sporedu simfonični metalci Epica, ki so v letih veliko pozornosti dobili s prikupno pevko Simone Simons. Predstavljali so sveži album Requiem for the Indifferent, ki je požel solidne kritike. Moška publika je koncert Epice predvsem šla gledat namesto poslušat (deri boobs – op. ur.). No, Epici je vseeno treba priznati, da ima veliko izkušenj z večjimi odri, saj je bila skupina kot celota zelo uigrana. (Primož)

Za Epico je bila napovedana skupina, ki se sicer ponaša s hitrimi melodičnimi riffi, a tu so v ospredju folk-metalska glasbila, kot so hurdygurdy, flavta, pipe itd. Ampak še vedno, Eluveitie so metal (glede na to, da so registrirani na Metal Archives). No, mogoče sta ritem in tempo metalska, a je to kmalu nepomembno, ko v ospredje pridejo pastirska glasbila, kar daje na koncu občutek, da je obiskovalec zašel na gasilsko veselico, kjer je prisotno malo distorzije. A kolikor je glasba Eluveitie maloumna, se je prizorišče Metalcampa napolnilo do zadnjega. Pravzaprav je delovalo, da je bilo na prizorišču več publike kot na headlinerjih. (Primož)

(Kar me ne čudi, ko vidimo, kdo je bil tisti dan headliner – op. Ivan)

Vsekakor toliko publike kot Eluveitie niso pritegnili KoRn, ki so veljali kot prvovrstna provokacija v zgodovini Metalcampa. Pri KoRn pa se ni pokazalo nič drugega kot profesionalnost, ki jo je lahko pokazalo malo skupin. Svoj izbor skladb so zanimivo razdelili. Začeli so s starimi skladbami, ki so poudarjale le prva dva albuam, recimo Divine, Predictable, No Place to Hide, Good God. Za tem je provokacija dosegla vrh s šestimi skladbami z lanskoletnega albuma Path to Totality, pri katerem je skupina sodelovala z mnogimi dubstep izvajalci (med najbolj priznanimi je tu Skrillex). Na samem odru je potekala odlična osvetlitev, ter psihadelične projekcije. Skladbe Narcissistic Cannibal, Chaos Lives in Everything, Get Up idr. so bile sprejete z mešanimi občutki. Videlo se je, da je s prizorišča odšlo kar nekaj obiskovalcev. Po šestih dubstepovsko obarvanih skladbah je skupina namenila prostor največjim hitom. Padla je skladba Here to Stay, ki je pokazala, kako moč premore skupina. Ob udarnem ritmu skladbe pa je publika začela množično skakati. Sledili so še Freak on a Leash in Falling Away from Me. V tem času je ritem sekcija skupine pokazala, iz kakega testa je. Basist Ryan Martinie (Mudvayne), ki je nadomestil Fieldyja (ostal doma zaradi rojstva otroka), je s svojim stilom pokazal, da je basist prvega ranga. Njegove slap tehnike so bile paša za oči, namreč, možakar ni bil kar tako med najbolj priznanimi basisti v nu-metalu. Pa tudi na splošno gledano, Martinie povozi marsikaterega metal basista. Bobnar Ray Luzier je tudi zgodba zase. Človek ima odličen smisel za groove, ki ga odbito začini z jazzerskimi prehodi. Da ne govorim, koliko je metal palice v zrak in pri tem še vedno ostal točen. Vsekakor unikaten bobnar, ki mu v metal svetu ni para. Nu-metalci s provokacijo niso končali. Bila je namreč odigrana priredba Pink Floyd, Another Brick in the Wall, ki je na veliko presenečenja spravila kar nekaj občinstva k petju refrena. Sledil je kratek premor, da se je pevec Jonathan Davis, ki se je do zdaj resnično izkazal s svojim specifičnim vokalom in linijami, nadihal kisika v zaodrju. Jonathan se je naposled le podal na oder s škotskimi pipami, s katerimi je nakazal uvod v legendarno skladbo Shoots and Ladders, ki je bila zaključen s priredbo skladbe One od Metallice. Nato je padla še skladba Got the Life, ki jo je bobnar Ray Luzier na koncu popeljal v fenomenalen solo, ki se je zaključil z igranjem po ride čineli, ki je bila spretno kombinirana z »bellom«. Oboževalci skupine so v tem trenutku padli še v zadnji delirij, namreč Ray Luzier je napovedal skladbo Blind, ki je še dokončno znorela publiko.

Za sam nastop Korn lahko trdim, da je bil odličen, skupina je uigrana, Jonathan Davis odlično spodbuja publiko. Le sam izbor je bil preveč usmerjen v dubstep skladbe, medtem ko so bile mnoge zanimive skladbe iz celotne diskografije na žalost izpuščene. Vsekakor pa so Korn več kot zaželjeni, da se vrnejo.

Na malem odru so se Municipal Waste vsem opravičili, ker so med čakanjem na njih ljudje morali gledati Korn. Po tem so se najprej podali v svoj prvenec Hazardous Mutation, kateremu so namenili neverjetno veliko pozornosti (igrali so kar nekaj komadov iz te plate), nato pa so se podali po celotnem opusu. Kratki in hitri komadi so pokazali, zakaj je ta bend tako pristen in hkrati tako popularen ob igranju crossoverja, ki je v tej obliki najbolj močan bil konec osemdesetih in še to v ZDA. Folku se je trgalo, bendu še bolj. Skoraj tako dobro je bilo kot v Kranju leta 2009. Vrhunsko me je navdušil bobnar Dave Witte, za katerega lahko trdim, da mu v tej sceni ni para. Kapo dol! (Ivan)

Se mi pa zdi, da je tudi ta dan – torej, že tri dni zapored, kar se ni zgodilo vsaj že od leta 2006, mali oder spet ponudil nekaj zanimivih zadev. Prva je vsekakor domača zasedba Use Less, ki se je resda v novi postavi predstavila na Metal Maniji, ampak kaj, ko mnogi tega takrat nismo videli. Kljub temu pa se mi je zdelo, da so Use Less ne glede na nove entuziastične člane zveneli precej mlačno in celo dolgočasno. Upam, da je to le posledica močne vročine na odru in v Tolminu nasploh. Motorfire in Rise žal nisem gledal, mi je pa folk pravil, da so pičili, kot se šika, tako da se še zdaj malo tepem po glavi, sem pa užival v mislim, da španskih Dustbolt, ki so odpičili vrhunski thrash metal set, co-headlinerji Ava Inferi so pa žal kljub dobrem zvoku in morbidni atmosferi dvignili v meni toliko navdušenja kot koruzno polje na sliki v neki vikendici januarja. (Ivan)

Avtor:
twitter facebook