recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

22. 8. 2012  Metalcamp 2012 - prvi dan  (6. 8. 2012, Sotočje Tolmin)
Prvi dan je večina ljudi, s katerimi smo govorili, označila za najboljšega, predvsem zaradi napovedanih nastopov zasedb Testament, Sanctuary, Gorguts, Vicious Rumors in seveda Machine Head.

Uvod: Ivan, bende smo recenzirali Primož, Ivan in Nenad (označeno ob posameznih bendih)

Foto: Anja Ivanovič Photography (galerija, 1. dan - KLIK!)

Metalcamp se je letos prvič po letu 2004 spet odvijal avgusta. Temu je bojda botroval trend lepega avgustovskega vremena v tem času, verjetno pa tudi dejstvo, da je v istem času precej dobre bende gostil Brutal Assault na Češkem, kar pomeni, da se je dalo dobiti marsikateri bend za mnogo manj denarja kot običajno. Če pogledamo tudi to, da je slovenski kontingent organizacije svoje usluge ponudil še festivalu Punk Rock Holidays, ki se je odvijal par dni po Campu, je tudi logično, da je avgust bil idealen termin.

Seveda je prekrivanje z Brutal Assaultom botrovalo temu, da je večina slovenske publike šla prav tja, tako da je – po uradnih podatkih – več kot 90% ljudi prišlo iz drugih držav. Kot smo lahko videli, so prav ti ljudje zafilali VSE možne kapacitete kampa in – spet po podatkih, a tokrat neuradnih – tokrat bojda navzgor premaknili številko obiskovalcev za dobrih 2000 obiskovalcev .

Letošnji Metalcamp je imel srečo predvsem z vremenom in tudi s tem, da se je sploh odvil, saj – tako kot prešnja leta – po besedah organizatorja! – do zadnjega organizatorji sami niso vedeli, ali bodo dosegli konsenz z lokalnimi predstavniki, ki so – spet po besedah organizatorja! – zahtevali večji finančni vložek s strani organizatorja. Po neuradnih virih se je v ozadju vrtelo marsikaj, kar je tudi slovenski kontingent po svoje potrjeval na forumu webzina Paranoid, uradna organizatorjeva izjava, da je to zadnji MC kot ga poznamo in da bo deseta obletnica pravzaprav prvi rojstni dan festivala Metaldays, ki bo nasledil MC v vseh pogledih. Za zdaj to pustimo ob strani, saj lahko večino tega berete na Metaldays debati na Paranoidu, članek o tem pa je tudi že napisala Petra.

Prepustimo se torej deveti ediciji MC-ja, ki bo predstavljen na našem portalu v naslednji dneh po delih (vsak dan posebej).

Prvi dan je večina ljudi, s katerimi smo govorili, označila za najboljšega, predvsem zaradi napovedanih nastopov zasedb Testament, Sanctuary, Gorguts, Vicious Rumors in seveda Machine Head.

Medtem ko je večina folka še hladila razgrete glave (in mačka!) v Soči, so oder zasedli domači Morana, ki so ob dobrem zvoku zadevo odprli solidno, a vseeno se zdi, da za tak oder in za tak dogodek Morana le še nimajo dovolj izkušenj. Nasprotno pa so z vso silo oder zasedli ameriški veterani Vicious Rumors. (Ivan)

Vicious Rumors so igrali ob nepravični popoldanski uri. Človek se res vpraša, ali metal bend, ki piči že od konca sedemdesetih (torej, so bili tam na samem začetku) in velja za enega izmed kultnih, res zasluži igrati ob petih popoldne? Po mojem mnenju ne! Jao jao, minus za organizatorja. Vseeno pa so Geoff Thorpe in ostali pokazali, da lahko tudi ob tej uri odpičijo odličen nastop, ki je pa blestel ne samo zaradi odlične setliste (all hail Digital Dictator!), ampak predvsem zaradi kohezije nastopa vseh članov, med katerimi pa je najbolj izstopal nečloveško dober vokalist Brian Allen. Res, ta tip ima vse – karizmo, glas(ove) in nastop izpiljen v nulo. Če bi jih dali recimo ob osmih zvečer, bi ta bend resnično peljal VSE prisotne scat. (Ivan)

Po divjem nastopu Vicious Rumors je bil čas za nekaj bolj tehničnega in brutalnega. Na oder je stopila skupina, ki se je obudila po letih odsotnosti. Gre za skupino, ki ni stopila na evropska tla skoraj 20 let, obenem pa tudi gre za pionirje kanadske tehnične death metal scene. Na oder so stopili Gorguts (KLIK!), pri katerih je od originalnih članov ostal le pevec/kitarist LucLemay, spremljali pa so ga Colin Marston na bas kitari (Dysrhythmia in Behold … The Arctopus), Kevin Hufnagel (Dysrhythmia) na kitari ter Patrice Hamelin (ex-Martyr, session za Beneath The Massacre in Cephalic Carnage). Kljub temu, da je Lemay dobil novo zasedbo, je skupina svoj nastop odigrala profesionalno in suvereno. Kakšnih večjih napak ni bilo možno slišati in tu je vsekakor treba priznati Lemayu, da se je po dolgoletni odsotnosti in ne-interesu do igranja kitare odrezal odlično. Upajmo, da bodo Gorguts uspeli kmalu posneti novo ploščo in se vrnili na vrh death metala, kar si tudi zaslužijo. (Primož)

Dolgo pričakovan nastop zasedbe iz Seattla, Sanctuary (KLIK!), je mnoge razočaral, ker so verjetno pričakovali, da bodo zveneli, kot so v začetku devedesetih. Takšna pričakovanja so popolnoma nelogična, saj je od tega minilo že dvajset let. Ljudje so se spremenili, predvsem pa vemo, da se spremenijo tudi vokalne sposobnosti. Res je, da je zaradi vročine in izčrpanosti vokal izpadel dostikrat slabo in da Warrel Dane ne more več tako lepo odpeti nekaterih višjih vokalnih linij, a kljub vsemu smo dobili Santcuary + kitarista Forced Entry, Brada Hulla. Vse napake, ki so jih naredili na koncertu, so bile njihove. A ni bolje videti in slišato to, kot pa skupino, ki preigrava njihove pesmi? Predvsemje pomemben material, ki ga skupina ima in seveda, kdo ga igra. Zato se prvotno gre na koncert - kdo igra in katera setlista je! Glede setliste – nanjo so uvrstili verjetno najboljše pesmi in dve novi. Pogrešana je bila edino mogoče pesem Veil of Disguise. (Nenad)

Napalm Death (KLIK!) so z novim albumom Utilitarian dokazali, da tudi po mnogih letih vsega živega eksperimentiranja lahko še vedno presenetijo. Divja in nepredvidljiva narava novega albuma je okužila tudi njihove live nastope, tako da so Danny Herrera, Mitch Harris (ki naslednje leto obuja svoj prvi bend, Righteous Pigs, s katerim bo proslavil 25. obletnico nastanka), Shane Embury in Barney Greenway odpičili kaotični grindcore set, ki je vseboval tako klasike, kot nekaj že dolgo v živo neslišanih komadov. Vrhunsko, čeprav zvokovno pač truščeče in hreščeče! (Ivan)

Čeprav so Testament (KLIK!) znani kot dobri in profesionalni glasbeniki, tega zaradi zvoka žal ni bilo slišati. Povrh vsega se je nastop zdel mogoče celo preveč profesionalen. Neke prevelike interakcije med publiko in skupino ni bilo.Tudi sam izbor pesmi je bil po eni strani že prevečkrat slišan, po drugi strani pa so dodali dosti novejših pesmi. Three days in Darkness, npr., bi bila super pesem v tem primeru, če ne bi igrali že malce prežvečenih hitov, ki jih vedno igrajo in seveda, če ne bi igrali ogromno novega materiala. (Nenad)

Po nastopu Testament, ki je pustil mešane vtise zaradi slabega zvoka in neustreznega izbora skladb, je bil čas za prvega headlinerja Campa, Machine Head (KLIK!) (na fotki). To, da so možakarji iz Oaklanda, ZDA, nastopali za Testament in temu primerno imeli daljši nastop, je povzročilo kar nekaj nestrinjanja med starejšimi metalci, a glede na popularnost in prodajo, so si Machine (Fuckin) Head zasluželi biti headlinerji. Z zadnjimi albumi so dokazali, da lahko uspešno povežejo udarno, groove, spevno in udarno komponento. Na Metalcampu so nadaljevali s promocijo uspešnega lanskoletnega albuma Unto the Locust. Območje Metalcampa se je zatreslo s skladbo I Am Hell (Sonata in #C), ki je sprožila kar nekaj divjanja v prvih vrstah. Brezkompromisno so nadaljevali z Old, Imperium in Beautiful Mourning, nato pa je sledila malce počasnejša, a še vedno precej udarna Locust. Skupina je definitivno bila glasna, po nekaterih mnenjih celo preglasna, kar je rezultiralo v nejasnosti glasbil. Ne glede na jasnost, pa so MH odigrali svoj nastop suvereno, brez večjih težav, z izjemo hreščanja pri baladi Darkness Within (ma, buka je bila tudi prej – op. ur.). MH se vidi ogromna kilometrina. Ritem sekcija Adam Duce/Dave McClain ne peša, kitarski dvojec Robb Flynn/Phil Demmel pa je postregel z močnimi riffi ter zanimivimi dueli. Med nagovorom Robba Flynna se je zgodila malce komična situacija, namreč Flynn je bil napačno informiran, da igra na zadnjem dnevu Metalcampa, kot drugo pa se celo ni spomnil, da je bil v Sloveniji leta 1994 s Slayer. Je pa res, da v 18-ih letih po mnogih zaužitih drogah in alkoholu človek marsikaj pozabi. MH so se do premora poslovili s skladbo Ten Ton Hammer, kar je dalo malo več upanja za kakšen starejši komad. Po pavzi pa so se vrnili z epskim Halo z albuma The Blackening, za zaključek pa je padel legendarni Davidian z albuma Burn My Eyes, ki je skupino naredil leta 1994 prepoznavno povsod (Primož).

Seveda pa dogajanje ni bilo omejeno zgolj na glavni oder (Ivan).

Na drugem odru so medtem igrali Dark Funeral, ki so zadovoljili poslušalce black metala, ki je na žalost na letošnjem Metalcampu precej manjkal. Predstavili so se v novi postavi, ki zveni precej bolj dinamično kot prejšnja, kljub kaotičnosti samega glasbenega izraza pa so Dark Funeral resnično postregli z jasnim zvočnim napadom. Satan!

 

Pred tem pa so na omenjenem drugem odru – ki je zvokovno bil v precej boljšem stanju kot prvi – navdušili hevići Tomcat, katerih nastopi so vedno boljši in tudi precej dinamični, zabavni in tudi zanimivi. Sliši in vidi se, da bend sestavljajo prekaljeni odrski mački! Deri!

Poleg njih so malce bolj zanimivi, čeprav še vedno neizvirni izpadli Era Of Hate, veliko navdušenje pa so iz ljudi izvabili velenjski Inmate, ki so s svojim modernim metal izrazom odpičili udaren, če ne celo eksploziven set.

Seveda je sledila celonočna zabava s striptizom in ostalimi vragolijami na plaži Metalcampa, nasploh pa so sledili še vedno dobri, a gradualno glasbeno vseeno vse manj zanimivi dnevi.

 

 

 

Avtor:
twitter facebook