recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

6. 9. 2011  Metal Mania Open Air 2011  (13. 8. 2011, Komen)
Doživeli in preživeli smo težko pričakovano vrnitev Metal Manie, festivala, ki v kraškem okolju že tradicionalno ponuja neobremenjeno druženje metal entuziastov.

V uredništvu Profanity Webzina smo se odločili, da bomo do celotnega dogodka poizkušali biti kar se da nesentimentalni, zato reportaža, ki sledi, ne vsebuje opisov pokrajin, ambienta, vremena, zgodb o tem, koliko alkohola je konzumirala oseba x in s kom vse je spala oseba y ter tem podobnih romantičnih mašil. Namesto tega (te zgodbice lahko slišite od vsakega udeleženca festivala ali jih prebirate po raznih forumih) pa vam, dragi bralci, ponujamo pogled na Metal Manio 2011 striktno s stališča poslušalcev in opazovalcev glasbe ter dogodkov, povezanih neposredno s to umetnostjo.

Opomba: Avtor določenega prispevka je označen v oklepaju na koncu odstavka. Material so prispevali Andrej, Davorin, Ivan in Nenad. Foto: Tina Ahačič (na fotki je seveda Schmier iz Destruction).

*

Sobota

Vulvathrone so, oboroženi z novim – starim – basistom Gradinskim, kljub veliki vročini uspešno predstavili svoj porno-grind repertoar, ki je ob dobrih šalah vokalista Jureta in zelo dobrem zvoku celotnega benda zvenel res ubijalsko. Edini minus? Nakazal ga bom v obliki vprašanja: Kdaj bomo videli live lesbian show (seksualne insinuacije, ki se izmenjavajo med člani med pavzami ne štejejo)? (Ivan)

 

Čeprav bi res rad povedal kaj dobrega o black metal samonamenskosti, ki se kliče Condemnatio Cristi, nekako dvomim, da mi bo to uspelo. Dobro, fantje imajo entuziazem ... nekaj to že šteje, a žal gre vse skupaj od tod dalje samo še navzdol. Nastop je bil generičen in dolgočasen, odvijal pa se je ob enostavno neprimerni uri. Najeti Robi Kovačič je za bobni sicer poskrbel za trdno hrbtenico komadov, toda zdi se, da se je tudi ta ideja na preizkušnji v živo nekako sesula sama vase. Namesto militaristične težnje po 99,98% doseganju/repliciranju studijskih dosežkov bi temu bendu verjetno dobro delo malo sproščenosti in spontanosti. (Davorin)

 

Panikk so po dolgem času neaktivnosti ponovno oživeli, tokrat s popolnoma novo postavo. Slab zvok je spremljal skupino od samega začetka, kar pa ritem sekcije ni zganilo. Bas je bil točen ter je tekel brezhibno, bobni pa so nudili natančno in grmečo podlago. Kitarista pa se nista izkazala najbolje, saj je bilo kiksov več kot dovolj, solaž pa občutno premalo. Za prvi nastop skupine v živo (sploh pa na festivalu) pa se je bend kot celota odrezal solidno. (Andrej)

 

Satan ni hotel, da bi gledal Somrak. Od – dobesedno – prvega komada, pa do končnega riffa sem namreč opravljal intervju s Horno. Žal. Pa kdaj drugič. (Davorin)

 

Keller: fantje so ga res žgali. Vsakdo, ki je poslušal koncert, je predvsem lahko slišal žagajočo debelo E-struno, neumorne cupa-cupa bobne in bevskajoč vokal. S tega gledišča gre za najbolj generično in stereotipno thrash skupino. Dokazali so, da spadajo v ta žanr. V prihodnosti pa bodo morali pokazati še precej širine, saj se recimo s samim materialom (predvsem z riffi) nimajo za pohvaliti. Povprečnemu nastopu je tudi botroval slab zvok, tako da je vse manj ali pa več zvenelo kot nabijanje. Kot zanimivost naj še povem, da so nekateri obiskovalci, ki se navdušujejo nad black metalom, uživali v koncertu. (Nenad)

 

Od trojice finskih bendov, ki so dominirali black metal ponudbi na letošnji Metal Maniji, so Horna pustili najmočnejši vtis. Nastop – ki se je odvijal ob za black metal spodobnem, t. j. nočnem času – je bil prepričljiv in udaren. Slednje predvsem zaradi občasnega spogledovanja s punk pristopi (lahko bi rekel tudi riffi in ritmi), kar je v kombinaciji s sorazmerno dobrim zvokom (torej: slišalo se je posamezne riffe) in vokalistovo karizmo rezultiralo v precejšnjem navdušenju nad tem bendom tudi s strani ljudi, ki jim surovi black metal predstavlja eksotiko, ne pa tudi vsakodnevnega kruha (kajne, Ivan?). Black metal primitivnost se je kazala tudi na ravni komunikacije: vsi govori med komadi so bili izvedeni v finščini. Tu pa spet pridemo do vprašanja, ali je to aroganca ali black metal. Najverjetneje oboje. (Davorin)

 

Kljub temu, da je šlo za headlinerje festivala, so imeli Destruction katastrofalen zvok. Na momente se ni niti dalo razbrati, kaj igrajo. Setlista je bila kar v redu, saj je bilo več starih legendarnih pesmi, ki so skupini dale kultni status. Manjkale so edino pesmi s plošč, kjer so imeli dva kitarista. Prav tako se je pogrešala druga kitara za vse tiste, ki so poslušali njihovo live ploščo Live Without Sense. Sicer pa je skupina igrala dobro, kolikor je glede na slab zvok pač lahko. Pozitivno bi ocenil tudi Schmierove govore med komadi, kjer je skoraj vsako pesem predstavil in povezal s svojim kritičnim pogledom na svet, ki je poslušanje vsake tako predstavljene pesmi osmislil. (Nenad)

 

Hellcrawler so žal dobili nehvaležno vlogo igrati za headlinerjem, v tem slučaju pa po Destruction, ki bi - po mojem mnenju – bili več kot odličen zaključek večera. Tako so Hellcrawler najprej nastopali pred mnogo manjšo in že vidno utrujeno, če ne celo ubito (od vročine in alkohola) publiko, po drugi strani pa so se tudi spopadali s precejšnjimi zvočnimi težavami. Kljub temu je bend dal vse od sebe, a dejansko se je izkazalo, da material, ki na CD-ju deluje dinamično, kohezivno in zanimivo, v živo - še posebej ob prej naštetih pogojih - izpade precej predvidljivo, enolično in dolgočasno. (Ivan)
 

 

Nedelja

The Scourge/Paragoria: Skupina, ki je najbolj znana po odlično posnetem demu, se je po Metal Campu širši slovenski metal skupnosti predstavila tudi na drugem največjem slovenskem metal festivalu. Če so se vam zdeli The Scourge preveč melodični, je prav zaključiti, da mogoče z novim imenom in materialom to niti slučajno niso. Novi material zveni premalo melodičen in bazira veliko več na ritmih. Kljub vsemu gre za dober material, ki ga igrajo dobri glasbeniki. Upajmo le, da bodo med starim in novim materialom našli zlato sredino. (Nenad)

 

Tolminci Mothermound so s svojo bipolarno glasbo verjetno zmedli mnoge, ki so zbrali dovolj volje, da vstanejo po prekrokani noči. V njihovem jutranjem poskusu združitve dveh različnih svetov so zveneli nadvse dobro. Opazno je, da je skupina skupek solidnih in izkušenih glasbenikov, ki jih pri nas resno primanjkuje. Mothermound so zvoke alternativnih nemetalskih skupin devetdesetih let s svežino prinesli na Kras in jih zmešali z metalom. Zaenkrat je še težko reči, ali je poskus uspel. Definitivno pa lahko rečemo, da bo skupina še nekaj časa burila duhove glasbene preteklosti, ki so ostali pozabljeni. Sometimes they come back. (Nenad)

 

Edini hrvaški predstavnik na festivalu, Decomposing Entity, nam je tudi edini ponudil brutalni death metal na festivalu. Tehnično podkovane pesmi in razgibani vokalni aranžmaji so hitro izgubili svoj čar, čeprav so jih na momente ven vlekli hardcorovski breakdowni. Fantje iz skupine so dajali vtis, da so sposobni za kaj več kot le izražati brutalnost, a tega žal niso pokazali. Kljub brutalnim vokalom vseh različnih vrst in uigranosti, se v svojem nastopu niso mogli otresti monotonosti samega žanra. (Nenad)
 

Krampus: gre za narodnozabavno skupino iz Italije, ki se ne more pohvaliti z veliko mero muzikalnosti. Saj po moje skoraj vsak razume, da nekje vsak glasbenik pač mora začeti, ampak zakaj prav na Metal Maniji? Violinistka, oziroma bolje rečeno članica skupine, ki je poskušala igrati violino, je s pomanjkanjem tehnike in robustnimi gibi ustvarjala zares moteče visokofrekvenčne zvoke, ki jih še Kerry King ne bi hotel uporabiti v svojih solažah. Na srečo sem skupino gledal le prvih petnajst minut (poslušati sem se trudil čim manj), saj je bilo z vsako minuto več možnosti, da zaradi lepih ruralnih melodij priletijo krave v stampedu z bližnjega pašnika. (Nenad)

 

Thrasherjem Eruption Metal Mania Open Air ni tuja, saj so tu igrali že pred leti. Tokrat je bilo marsikaj drugače. Od takrat v skupini ni več basista Juša, kitarista Matica in bobnarja Ostrigota. Zamenjali so jih Škof, Andrej in Tegla. Slednjemu je to bil drugi koncert, Andreju Čuku, ki je zamenjal prejšnjega kitarista Rijavkota, ki je skupino zapustil zaradi problemov s sluhom, pa prvi. Andrej se je kar dobro izkazal in se vklopil v skupino. Žal tega ne moremo reči za njegovo kitaro, ki je odpovedala sredi nastopa. Andrej se je dobro znašel in si sposodil drugo kitaro. Kar pa ne velja za tonskega mojstra, ki je očitno pozabil, da so aktivni magneti za 20 dB glasnejši od pasivnih. Andrej se je izkazal tudi s tem, da je kar hitro nakomponiral nove solaže za skupino, saj je bil mnenja, da se zaradi razlik v stilu Rijavčevih ne bo učil. Pa tudi cela skupina je delovala usklajeno, kar je treba pohvaliti. (Nenad)

 

Tudi Vigilance so predstavili svoj (paradoksalno) sveže staromoden pristop do heavy metala z manjšo kadrovsko spremembo, saj je tokrat frontman Jakob prevzel tudi kitaro. Nastop skupine je bil sprejemljiv, a je bilo videti, da se sekcije skladb ne držijo tako tesno skupaj kot na studijskih posnetkih, medtem ko je vokala na trenutke "zmanjkovalo". Vigilance se po številu nabranih izkušenj in na višku uigranosti utegnejo izkazati kot močan heavy metal live bend, tokrat pa je bil njihov nastop na Metal Manii zadovoljiv. (Andrej) 
 

Brežiški šaljivci Dickless Tracy so se tokrat predstavili z novim kitaristom Andrejem. Glede na to, da za sabo nima velike kilometrine, se je kar hitro otresel začetne treme. Bilo je tudi opaziti glasbeni napredek skupine. Tako so starejše pesmi, kot so Nuklearna država zvenele na momente celo metalsko. Žal je pa skupina igrala brez basista, kar se ni zdelo, da je samo skupino motilo, saj so že skoraj polovico koncertov odigrali v okrnjeni postavi. Potrebno je tudi izpostaviti, da je skupino v publiki bodril Šekrem Marmeljadi Ali Pekmezi, sicer albanski sezonski delavec. Njegova življenjska zgodba je tesno povezana s skupino, saj je zapustil svojo domovino in šel s trebuhom za kruhom, ko je slišal demo skupine, ki ga je dobil od strica, ki ga je ukradel v Makedoniji na enem izmed njegovih roparskih potovanj. (Nenad)
 

Druga in tretja tretjina finskega black metal trojčka sta se izkazali za nekoliko manj posrečeno nadaljevanje Horne. Mogoče smo enostavno pričakovali preveč, toda ne Baptism ne Sargeist nista bila sposobna vzbuditi tistega (dobro ... to se sliši kot tisti Slayer občutek) black metal občutka, ki naredi koncertno izkušnjo polno. Baptism so sicer igrali ob somraku (naravni fenomen, da ne bo pomote), a tudi to ni kaj prida pripomoglo k vzdušju. Sorazmerno statično in nezanimivo. Moreče. In to na način, ki ni dober niti v black metalu. Podobno je bilo s Sargeist, čeprav so le ti bili nekoliko bolj Hornovsko-punkovsko obarvani (navsezadnje si skupini delata 'masterminda' Shatrauga) – npr. v komadu Let The Devil In. Problem je bil in je jasen: finski black metal v rangu, ki sega od Behexen pa prek Horne do raznih drugih Shatraugovih projektov, je zelo podoben sam sebi. Razlike se nahajajo na mikro ravni. Gledati dva takšna benda drug za drugim je naporno in v nasprotju z vsem, kar se po festivalih navadno počne, oziroma obiskovalci pričakujejo, da se bo počelo (t. j. žuralo, fukalo, pilo in seksalo). (p.s. Zgolj v vednost: Kippis (finsko 'na zdravje', če se pravilno spomnim lekcije nekega blondinca iz lanskega Metal Campa) ni isto kot klingosnki Qapla'. Prihranite si zadrego.) (Davorin)

 

Entombed so se na slovenske odre vrnili prvič po letu 1994, ko so takrat v okviru promocije albuma Wolverine Blues po besedah marsikaterega kovinarskega staroste uničili plac na Kodeljevem do konca, kar seveda ni bila lahka naloga, če so za njimi igrali Napalm Death, ki so takrat predstavljali album Fear Emptiness Despair. Vmes vemo, da so Entombed z leti skorajda poniknili na dno scene in se šele zadnja leta začeli vračati svoji stari slavi primerno. In prav na tak način so tudi v Komnu predstavili skorajda dve uri materiala, ki sta se osredotočali na klasična švedska death metal albuma Clandestine in Left Hand Path, čeprav je bilo moč slišati tudi kakšno pesem iz Wolverine Blues in Serpent Saints (verjetno je seveda bila zajeta še kakšna plata). Bend je deloval ne samo živo, ampak prav ubijalsko! Zvok žal ni bil najboljši, a energija benda, katero je ves čas izžareval in nadgrajeval predvsem manijakalni frontman L. G. Petrov, je bila takšna, da so Entombed res upravičili svoj sloves. Odrska postavitev opreme, ki je spominjala skorajda na kakšen ne velik, ampak gigantski bend, je tudi pripomogla k občutku, da smo ujeli Entombed v okolju, ki takemu bendu pritiče. Mogoče bi se res dalo pljuvati le zvok, ki je bil kljub vsem ''kištam'' na odru precej hreščeč, a jebeš to - riffi so se slišali mastno in slastno, bas je grmel, grmel je tudi vokal, medtem ko je boben zvenel kot tankovska bitka pri Kursku. Ubij!!! (Ivan)

 

Convulsive so tako kot dan prej Hellcrawler dobili nehvaležno vlogo igranja za headlinerjem in v tem slučaju je to bil Entombed, tako da so Convulsive najebali več kot dovolj. Kljub temu so suvereno in mnogo bolj zanimivo predstavili svoj repertoar, a ob tej uri in po Entombed mislim, da niti ni bilo smisla, da so igrali. (Ivan)

*

Skratka... festival je uspel in – sodeč po orgazmičnih odzivih obiskovalcev – vsaj dosegel, če že ne presegel pričakovanja, ki niso bila nizka. Festivali, sploh v manjših državicah – kot sem pisal v reportaži lanskega Metal Campa na Paranoidu –, so so-gradniki identitete kakšne skupine ljudi. V našem primeru metalske. Če je Metal Camp tako nekaj, kar se kaže na svetovnem zemljevidu in predstavlja (komercialni) stik z drugimi kulturami, Metal Mania gradi identiteto znotraj fenomena samega. Ta identiteta ni ksenofobna, temveč le momentalno (in kolikor lahko rečem tudi zdravo) osredotočena sama vase. Tako je prek trupel dobrega vzdušja, sproščenosti, sorazmerno dobre in pestre glasbene ponudbe ter vsesplošne alkoholiziranosti minil od mrtvih obujen – a nikoli zares pozabljen – festival, za katerega se je izkazalo, da ga Slovenija (oziroma: slovenska publika) očitno še kako potrebuje.

Avtor:
twitter facebook