recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

17. 7. 2012  Megadeth - prišli, odigrali, zmagali!  (3. 6. 2012, Kino Šiška Ljubljana)
Celoten nastop je bil vidno posledica ogromno odrskih izkušenj, ki jih imajo za sabo Megadeth. Kljub odličnemu »showu« pa je manjkalo spontanosti in povezanosti s publiko. Na momente se je bilo težko otresti občutka, da gledamo posnetek, ne pa koncert v živo.

 

Za razliko od začetka junija izpred dveh let, ko so Megadeth (foto: Nina Grad @ Rockline.si) prvič nastopili pri nas, se je na tokratnem koncertu v Kinu Šiška sešla opazno drugačna publika. Najti je bilo precej osivele metalske garde in tistih nevpadljivih posameznikov in posameznic, ki so jim po vsej verjetnosti zgodnje metalske plate krojile pubertetniško vihravost, potem pa se je na njih najbrž nabrala debela plast prahu. Zdelo se je, da jim je v vročini in vsesplošni negativistični klimi  prav prišel nekoliko trši odklop. Kljub vsemu verjamem, da tudi vas, ki bodisi zaradi obveznosti bodisi zaradi prenatrpanega urnika s podobnimi koncerti ali pa iz drugih razlogov tokrat niste prišli, zanima, kako je bilo na koncertu dveh bednov z nadpovprečnim pedigrejem.  

Koncert se je začuda začel kar po načrtu (in tako je tudi prav!), kar je mnoge presenetilo in na žalost nekateri Negligence niso uspeli ujeti. Le-ti so imeli na tokratnem nastopu odlično priliko, da se pokažejo predvsem starejšim ljubiteljem metalske glasbe, ki so prišli pogledat Megadeth. Ker fantje zadnje čase igrajo le redko, je bila to tudi za vse domače oboževalce lepa priložnost, da jih po dolgem času lahko zopet vidijo na odru. Prvo stvar, ki jo je bilo opaziti pri Negligence, je dejstvo, da Alexovi govori več ne delujejo niti malo posiljeno, kot so znali občasno zveneti v preteklosti, kar je za eno od naših najboljših skupin odlična novica. Setlista ni bila presenetljiva, zvok je bil zelo soliden, mogoče celo preveč, saj so se slišali mali »fuši« ritem sekcije. To je zagotovo ena stvar, ki je pri sicer zelo uigranih Negligence nismo vajeni. To, da so se slišale napakice, je le potrditev, da je pri nas malo skupin, ki imajo tako dovršen zvok. Potrebno pa je poudariti, da je šlo le za kozmetične napake, ki niso imele skoraj nič vpliva na kvaliteto koncerta.

Kljub dobrem koncertu ne morem iti mimo precej nizke uglasitve skupine. Verjamem, da je za skupino odlično, če so uglašeni na C (na novejših komadih), a sem mnenja, da je s tem pridobljen bolj spackan zvok z manj tona. Na plošči to zaradi drugačne produkcije ni tak velik problem , na koncertu pa je to za poslušalce precejšen minus. Tako so pesmi, ki so si med seboj precej različne, vseeno zvenele preveč podobno.

Tako kot Negligence so tudi Megadeth nastopili ob najavljenem času; naj na tem mestu pohvalim organizacijo, saj so se res profesionalno držali urnika, ki so ga napovedali. 

Tokrat starejša publika, ki se očitno bolj informira, kot se je pred leti, je bučno pozdravila nastop skupine, ki je nastopila v isti postavi kot prejšnjič. Setlista je bila sestavljena predvsem iz komadov z nove plošče in iz vmesnega obodbja (od Rust in Peace do Cryptic Writings) kar je najbrž malo razočaralo oboževalce, ki prisegajo predvsem na plošče iz začetnega obdobja. Prvi dve pesmi, ki sta bili z nove plošče, sta kljub slabši prepoznavnosti poživili publiko, od katerih je dobršen del prvič videl Megadeth v živo. Za njima so sledile poslastice, kot so In My Darkest Hour, Hangar 18 in Trust. Sploh prva pesem ima pri fenih Megadeth poseben sentimentalni pomen, saj naj bi jo Dave Mustaine napisal potem, ko je izvedel, da je v nesreči umrl Cliff Burton. In res se je zdelo, kot da bi dvorano prekrili črni oblaki. S Hangar 18 se je to seveda razblinilo in videlo se je, kako je bila cela dvorana med tem komadom najbolj živahna. Logično, ker gre za njihovo najbolj znano pesem in zagotovo tudi za eno od najbolj znanih metalskih pesmi nasploh. Pesem je v glasbenem svetu znana predvsem zaradi neverjetno dobrih solaž takratnega kitarista Martyja Friedmana. Seveda sem se (kot verjetno še marsikdo drug) spraševal , če jih bo lahko Broderick odigral kakor je treba. Lahko bi se reklo, da je bil računalniško točen, a ko je prišel do delov, kjer je potreben filing, to ni bilo to. Treba je priznati, da je vprašanje, kdo bi lahko zaigral isto kot Friedman, malce zgrešeno, ker na koncu koncev je Friedman en sam, pričakovanje, da bo Broderick zaigral z enako popolnostjo, pa je utopično.  

Megadeth publiki niso pustili dihati in so ji navrgli še en hit, in sicer Trust. Čeprav je plošča, na kateri je ta pesem, precej popovsko obarvana, je bila s strani fenov dobro sprejeta. V  pesmi se na začetku postopoma vključujejo instrumenti in tako je tudi bilo, ko so to pesem igrali v Kinu Šiški. Celo matrika klavitur ni zmotila, zdelo se je precej naravno; nihče kakopak ni pričakoval, da bodo zaradi tega najeli klaviaturista. Publika je med to pesmijo vidno vzvalovila in zabučala. Nadaljevali so z balado Foreclosure of a Dream, ki je – kljub temu, da je bil za njo posnet spot – ne izvajajo tako pogosto, kar je bila odlična prilika za mnoge, da slišijo to pesem tudi v živi izvedbi. Z Dawn Patrol so malo presenetili, saj so igrali celo pesem in so namesto, da bi nadaljevali tako kot na albumu, po njej igrali Poison was the Cure, ki je sicer tudi na Rust in Peace.

Zagotovo presenetljiv izbor, ki pa je dodal k sami spontanosti koncerta. In to je predvsem nekaj, kar Megadeth koncerti ponavadi potrebujejo.

Sledila je še ena novejša pesem, potem pa so zaigrali Ashes in your Mouth, Angry Again in Sweating Bullets. Pesmi, ki so po mojem mnenju celo preveč tipične za Megadeth. She-wolf je bila še druga pesem s Cryptic Writings, ki pa je tokrat na žalost niso podaljšali kot na nekaterih prejšnjih turnejah. Ne bilo slabo, saj ima pesem močan balkanski pridih in bi to bilo pri nas več kot zaželeno. Hook in Mouth je bila prava zadovoljitev starih oboževalcev in je bila verjetno tako uvrščena, da bi lahko zdržali naslednja dva novejša komada. Po njih je sledila pesem A Tout Le Monde in zdelo se je, da je ta pesem mogoče že odveč, saj je bilo ob recimo Angry Again, In My Darkest Hour in Foreclosure of a Dream dovolj takšnih pesmi, zaradi katerih je koncert deloval na momente preveč »zlajnano«.

Megadeth so nato močno popravili vtis s Symphony of Destruction in bilo bi ustrezno zaključiti, da so s to pesmijo primorali publiko, da pozabi na slabše momente od prej.  

Kot zanimivost naj dodam, da se je kar nekajkrat slišalo v publiki vzklike: »Ghost – Ritual« in smeh. To je letelo na njihov riff, ki ima podoben začetek kot ta kultna pesem. Pri takih stvareh, mislim, da dostikrat pride do pretiravanja, saj riffa nista ista in tudi v v vsakem komadu posebej zvenita drugače. Namesto, da smo pikolovski, raje v tem primeru uživajmo v glasbi. Hočem povedati, da ni šlo za tak »rip-off« kot recimo Behemothov Conquer All, ki je čisti posnetek Anthraxovega riffa  v pesmi Be All End All s plošče State of Euphoria. No, pa se vrnimo nazaj v Šiško.

Koncert so zaključili s kultno pesmijo Peace Sells. Po bučnem kričanju in žvižganju so še enkrat pričakovano prišli nazaj na oder in odigrali še Holy Wars/The Punishment Due. Edina slabost pri tej pesmi je bila, da kitarist Broderick še vedno ne zna perfektno odigrati akustičnega prehoda. Čeprav jih je publika klicala še za en bis, je bilo jasno, da nazaj na oder ne bodo več prišli.  

Koncert je bil odigran zelo profesionalno, mogoče celo preveč. Celoten nastop je bil vidno posledica ogromno odrskih izkušenj, ki jih imajo za sabo Megadeth. Kljub odličnemu »showu« pa je manjkalo spontanosti in povezanosti s publiko. Na momente se je bilo težko otresti občutka, da gledamo posnetek, ne pa koncert v živo.  

P. S. Ne bom zgubljal besed o veroizpovedi frontmana Dave Mustaina, ker je to popolnoma nerelevantno za to reportažo. A vsi niso bili tega mnenja; kot vsakič, ko sem gledal Megadeth v živo, je tudi tokrat nekdo iz publike imel pripombe, na katere je seveda Dave Mustaine reagiral in dotičnega osebka nagovoril v svojem stilu. Strinjam se, da je svoboda govora v današnji družbi nujna, a sem hkrati mnenja, da se to naredi tam, kjer je mesto za to, ne pa na koncertu. Če je razlog za obisk koncerta to, da poveš frontmanu skupine, kaj si misliš o njem, si verjetno zgrešil bistvo koncerta, hkrati pa je takšno dejanje precej jalovo oziroma do sedaj očitno še ni obrodila sadov.   

Avtor:
twitter facebook