recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

reportaža

16. 8. 2016  Kraljevanje v letu teme  (14. 8. 2016, Kino Šiška)
O življenju Steva Jobsa, veganski zakuski v backstageu in kick bobnih.

Poletja so, vsaj kar se dvoranskih koncertov tiče, večinoma tako žalostna kot pogled na moje lasišče. Saj nekaj jih je, a večinoma le tu in tam, pa še to v obliki festivalskih šopkov. A tisti ki so, znajo biti v morju ogromnih odrov prav fenomenalni v intimi kakšnega manjšega prostora. 

Prisežem, da v nobeni reportaži nisem napisal še tako lepe povedi. A ta poved vseeno ni bila tako lepa, kot sta lepa naša grda Dihurčka, ki sta nas dva dneva nazaj razveselila s koncertom Year of No Light in predvozači Monarch. 

Koncert je našel zatočišče v Šiškini mali dvorani, ki me vedno znova prepriča, da je to ena izmed najboljših dvoran za post-nekaj nekaj koncerte. Jebite se vsi hejterji. Pa upam, da bo koncert Russian Circles zanič samo zato, ker so v Orto baru. Ne, saj ne. 

Skratka, nedeljski koncert. Slabo uro pred začetkom je kazalo, da bo obisk koncerta malo slabši, a z začetkom skupine Monarch se je celotna dvorana kar lepo napolnila. Daleč od tega, da bi se gužvali, kar bi Dihurčkoma verjetno bilo malo bolj prijetno, a meni - kot navadnemu obiskovalcu - je bilo res fino, da se mi ni bilo treba gužvati in boriti za svojih 5 kvadratnih centimetrov prostora. 

Monarch, sludge/doom/drone projekt kitarista Shirana Kaidinea (Year of No Light), je v soju sveč začel svoj zvočni napad. To bi se slišalo rahlo homoseksualno-ljubeče narave, a začetni riffi, ki so nam kolektivno omogočili presaditev notranjih organov (hvala za nova jetra), so nam dali vedeti, da smo mi njihov "bottom bitch". Da smo tista pička, ki bo hočeš nočeš sprejela vse, kar nam nasilno pomolijo pred nos. Da, na tej točki sem se ujel, da glorificiram posilstvo, ampak zvočno posilstvo je res vredno hvale. 

Takšne drone mase res že dolgo časa ni bilo slišati v Šiški in Monarch so nam ponudili odlično uverturo za Sunn O))), ki nas obiščejo že naslednji mesec. Ampak! Imam dve manjši zameri. Prva zamera je bila vokalistka Eurogirl, od katere ni bilo nič. Nobene karizme, na momente je izpadlo rahlo do pretežno zelo neprijetno, ko se mi je zdelo, da bi se najraje skrila pod mizo s svečami. Na tej točki bi bilo verjetno kar ne fer, če bi jo primerjal s kakšnimi drugimi vokalistkami, ampak ne morem si pomagati, da je ne bi primerjal recimo z Julie Christmas. Pevka kot je ona oziroma njej podobna pevka bi s svojo vokalno raznolikostjo dodala malo več zanimivosti zelo glasni, a tudi zelo monotoni Monarch glasbi. In to me pripelje do druge zamere. Saj vem, da je moja krivda, da nisem poznal predskupine (hotel sem se presenetiti) ampak "I came to worship the riff, they were worshipping the amp". Komadi, čeprav je bilo fenomenalno začutiti takšno rušilno moč, so bili rahlo dolgočasni. Kot da bi hoteli biti malo sludge, malo drone, malo doom, na koncu pa je izpadlo, kot da so igrali 9-minutni intro za 1 minuto riffa. Ni bilo slabo, ampak ni bilo tisto, kar sem pričakoval. 

Pohvale kitaristu za hlače na zvonec. Not that many people can pull it off. 

Po malo daljšem premoru so drugi na oder stopili Year of No Light. Francoske Kylese verjetno ni treba dodatno predstavljati. Skupina, ki šteje 6 članov, pod pasom ima 4 albume, na odru pa dva bobnarja, je vse zbrane navdušila že na lanskoletnem Metaldays festivalu, kjer so z odliko opravili svoj nastop. Tokrat so imeli še eno priložnost, da se dokažejo v klubski izvedbi. In ta izvedba je bila fenomenalna. 

Year of No Light so bili vse, kar Kylesa niso bili par let nazaj. Zanimivi, intenzivni, razgibani, smiselni, glasni ... You name it. Dva bobnarja sta tukaj res prišla do norega izraza in tu je res treba pohvaliti tonskega mojstra in opremo v mali dvorani, kajti zvok je bil fenomenalen. Aja, imeli so nadomestnega bobnarja, ki se je v parih dneh naučil vse komade, ki so jih igrali na turneji v nulo. Is that cool? I dunno. Is Isis cool? Fuckin' A. Ob vsem tem dvojnem bobnarskem trušču na odru sem vseeno lahko čul vse tri kitare (in nobeden od kitaristov ni bil tako vizualno annoying kot Janick Gers), klaviature in bas. Edino vokal se je malo slabše slišal, ampak okej. 

Ker rad izpostavljam zadeve iz koncertov, bi na tej točki rad izpostavil njihovega klaviaturista, ki je že proti koncu prvega komada pogumno slekel svojo majico in nastopal v vsej slavi mogočnega "dad body-a". Pohvaliti gre tudi njegov poker face, saj vedno, ko je iz klaviatur sedel za bobne, so njegova hipstersko prevelika očala skrivala njegova čustva. Resno, model je skorajda soliral na odru, njegov obraz pa je bil brez slehernega izraza. Kot da bi intenzivno razmišljal o življenju Steva Jobsa, veganski zakuski v backstageu in kick bobnih. Aja, ni imel kick bobna. Dajte mu kupit kick boben, lepo vas prosim. 

Skratka, fenomenalen koncert. 

Avtor: Jovo
twitter facebook