recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

13. 6. 2012  Ko duša hoče leteti visoko ... a samo pada ...  (7. 6. 2012, Letni vrt Gala Hala Ljubljana)
Max, morda je čas, da resno premisliš o upokojitvi ...

Prejšnji četrtek se je na Letnem odru Gala Hale ustavila brazilsko-ameriška zasedba Soulfly, ki se je slovenski publiki odločila ponuditi nastop v intimnem okrožju manjšega koncertnega prizorišča. Na tej turneji zasedba predstavlja ne samo nova člana - bobnarja Davida Kinkadea in basista Tonyja Camposa, ampak tudi najnovejši album, Enslaved.

Vreme je na srečo bilo naklonjeno, tako da Maxa Cavalere (foto: Nina Grad@Rockline.si) in ostalih nismo gledali skriti pod dežniki in zaščitnimi ponjavami, tako da so dobra volja številnih obiskovalcev, sončna pripeka in morebitni repertoar zavidljivih Soufly hitov povečali pričakovanja ljudi do maksimuma.

A nekateri so doživeli vrhunec, ekstazo, medtem ko se drugi niso mogli umakniti prizoru razočaranja nad še enim poraznim nastopom niti ne toliko celotne zasedbe, kot njenega frontmena.

A gremo po vrsti - na srečo je obveljala beseda organizatorja in večer ni minil le ob poslušanju Soulfly plemena. Oder so tako zasedli izredno aktivni metalski hibridi Dead Dildo Drome, ki morda niso mogli pokazati najboljše zvočne slike, a so zato pustili toliko boljši vtis z močnim, pristnim in suverenim nastopom. Bend je izredno uigran. Vsak član zasedbe - in le-ti prihajajo iz zasedb God Scard, Leaf Fat, LOTH ... - svoje delo opravlja odlično. Igranje je ubijalsko, bendu se trga iz komada v komad, pa čeprav komadi morda marsikateremu zapriseženemu fenu niso bili toliko všeč, saj gre pač za neko drugačno glasbeno področje. A nezadovoljnih obrazov ni bilo veliko - pa ne samo zaradi tega, ker je v času nastopa DDD marsikdo še zunaj čakal na vstopnico. Medtem ko mi glasbeno DDD najbolj ne sedejo, pa jim je treba priznati, da znajo odpičiti odličen koncert. Čeprav jih je vsaj navzven izzival slabši zvok, so Šero in ostali navdušili predvsem s pristnim humorjem, ki se je usmerjal ali v točno določene besede ali pa se je preprosto obregnil ob utrjene scenske klišeje. Govori tipa ''Pridite bližje, saj bo Max pravkar prišel na oder!'' ali pa napoved komada ''Ta komad govori o tipu, ki se ubije iz lastnega užitka!'' so bili popolna zmaga. Temu pa dodajte še norenje članov in suvereno držo vsega povedanega in odigranega, pa vam bo jasno, da s tem bendom ni šale. Zdaj samo še album, pa bo!

Nato se je pričela predolga pavza, kjer smo si v gužvi obiskovalcev, ki - kolikor vem - Soulfly zvesto sledijo skorajda na vsakem nastopu v Sloveniji ali bližini, lahko izmenjali kakšne hudomušne opazke o pričakovanem nastopu Maxovih kohort. Seveda je pavza trajala predolgo, a potem je oder zagrnila tema, zaslišal se je epsko zveneči intro in Soulfly so oder zasedli s polno močjo. Komad je bil seveda World Scum, kmalu pa je koncert iz eksplozije za seboj pustil ogromno dima .... in tudi neprijetnega vonja.

Tu se pojavi tisti del, vprašanje - pisati o tem ali ne? Kurcati ali ne? Prikazati Soulfly kot bend, ki je na CD-ju zakon, v živo pa polom in še to predvsem zaradi toliko oboževanega, skorajda ikoničnega Maxa? Izberimo vmesno pot - ki pa seveda ni nujno najlažja.

Koncert Soulfly je ponudil ogromno glasbenega materiala, ki je poleg par ustaljenih komadov vseboval marsikatero presenečenje. Če se prvo držimo Soulfly repertoarja, je to bil gotovo punkovsko obarvani spregledani hit plate Prophecy, Porrada. Šus v glavo! Fukk yeah! Potem je tu bilo par novih komadov, ki seveda v brutalnosti parirajo komadom albumom Conquer (in tu seveda nikoli ne škodi, če v živo igraš Blood Fire War Hate). Potem so se možje pač morali držati željenih komadov - Prophecy, Jump Da Fuck Up, Rise Of The Fallen itd.

Presenečenja so bila predvsem v izboru komadov Sepulture, benda, ki bi ga Max res lahko za seboj pustil - namreč, tip je po letu 1996 res zalaufal zakon bend in Soulfly ponuja res dobre komade na vseh platah. Zakaj potem možakar igra 5 Sepulturinih komadov? Komadi iz Roots so mi jasni, saj so podobi Soulfly najbližje, ampak - a res potrebujemo venček Arise+Dead Embryonic Cells? Resda so ga odigrali precej dobro in tukaj je Maxov vokal res bil gromovit, ampak - saj imate dobre komade, dečki, zakaj se potem šlepate na preteklost, ki je tako kao zanikate?

Presenečenje sta bila tudi slabo odigran prvi del Iron Mana (namesto gromovite kitare, ki predstavi besedo ''riff'' z vsemi možnimi častmi, smo slišali Maxovo brenkalo, ki ima toliko distorzije kot kakšen slabši brežiški pank bend) ter začetni del Slayerjevske himne Angel Of Death, ki je zvenel tako grozno, da mi še verzija od Anal Cunt zveni stokrat boljše. Groza!

Ampak - Soulfly nastop je vedno vseboval priredbe, tako da na tem področju le-te ne presenečajo. So pa vprašljive izvedbe vzbudile slab okus. Nagravžen, če sem pretirano picajzlast.

Na začetku pa sem omenil, da so Soulfly nekatere razočarali. Poudarjam - nekatere. Kajti tisti ogromen moshpit, ki je možakarju in ostalim jedel iz roke in je ves čas deloval s polno paro - le-tega moshpita ni mogoče zanikati. Folk je pel, folk se je razmetaval, folk je skandiral, tripal - ni da ni. A vseeno ni moč iti mimo tega, da Soulfly le rekdokdaj opalijo res dober koncert v vseh pogledih. Poglejmo kaos leta 2005 ali pa 2010, ko je na Metalcampu Cavalera s svojimi sovojaki združil več tisoč ljudi v eno noro gmoto, na odru pa je sijala vsa glorija tega benda, ki se je kot feniks dvignil iz Maxovih najmočnejših nočnih mor.

Potem pa se spomnimo live nastopov v Cvetličarni in ki so pravzaprav v izvedbi resnično postavili nizke standarde za pričakovanja od nastopov zasedbe. Max je resda ob sebi pametno zadržal Marka Rizza, katerega igranje kitare rešuje ta bend že od leta 2003 ali 4 naprej, dodal multiročnega bobnarja Kinkadea, ki je v Soulfly prinesel death metal brco v rit (čeprav je njegov prednik Joe Nunez na manjšem setu jebal kevu novemu brutalnežu) in basista Tonyja Camposa, ki z razlogom drgne bas strune še v Prong, Ministry in seveda Static X. Pa zgleda kot Kerry King - plus!!! A njegov bas je zdistorzirano zavladal večini frekvenc na odru Letnega vrta, Rizzovo igranje je na trenutke bilo le slika brez zvoka, David Kinkade pa je pokazal, da je hiter, da je udaren in da določenih tribal delov pač ne moreš komplicirati s portnoyevskim setom.

Če bi upošteval le-to, bi se tolažil, da so imeli slabši zvok iz tega in tega razloga, pa se stvar že razume. A ne morem mimo gigantske, na trenutke karizmatične, v večini trenutkov pa prav patetične pojave Maxa Cavalere, ki je resda član stare garde, a je za razliko od Milleta Petrozze, Schmierja, Jamesa Hetfielda, če hočete ali pa Toma Arraye, nazadoval tako glasbeno kot vokalno. Njegov levji krik je postal kreštanje utrujenega mačka, medtem ko je igranje postalo senca samega sebe že precej časa nazaj - a vsaj izboljšal bi stvar lahko. No, ko je igral Sepulturine komade, je še nekako izgledalo, kaseneje pa je kitara bolj kot ne bila počivališče za roke, ki ne vedo, kaj bi same s seboj.

Na trenutke je pognal folk v kaos, na trenutke smo celo pomislili ''Mogoče bi moral biti zgolj tip z mikrofonom!'', a grenkega priokusa ni moč izbrisati. Seveda - mnenje je deljeno in če je folk užival, je super. Tisti, ki nismo in smo celo zapustili prostor razočarani že mnogo prej, pa tudi lahko malce pojamramo.

Namreč - od takega benda človek vedno pričakuje najboljše. In če potem dobi ''half-assed'' frontmena, ki je svojega prejšnjega basista kao vrgel ven, ker (Bobby Burns - op. I. C.) ni na odru dal vse od sebe, potem se sprašujem, koga pravzaprav Max zajebava. Vse se seveda da rešiti in verjamem, da je možno, da bodo Soulfly spet nekoč lahko uživo dali kompliment v studiu narejeni glasbi.

A dokler bo Cavalera (hehe, Cadavera) več časa bolj govoril kot pa se drl, kitaro drgnil glih toliko kot nezainteresiran tinejdžer grdo frendico ali dokler bodo pričakovanja ob Soulfly koncertu zaradi umika pred razočaranjem spuščena na nulo, če ne celo v minus, se ne morem znebiti sledeče misli:

''Max, morda je čas, da resno premisliš o upokojitvi ...''

twitter facebook