recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

21. 9. 2011  Ko človek misli, da je videl vse ...  (12. 9. 2011, Chelsea Dunaj Avstrija)
Ne glede na majhnost kluba, je koncert odlično uspel.

Kolikokrat ste se spraševali, ali je sploh še možno kaj novega pokazati v nasičeni metal sceni? Kako se lahko nekaj preseže, če je bilo v sferi old schoola doseženo pravzaprav vse, vključno z ekstremi? Odgovor je predvsem enostaven, še posebej, če ste bolj odprti tip človeka. Tako kot tehnologija, je šla tudi glasba naprej. Nismo ostali v letu 1988, temveč se piše 2011.

Pot nas je peljala na Dunaj, ki je bil z moje strani nekaj mesecev odsoten s koncerti, sedaj pa se mu ni bilo mogoče izogniti. Dolgovezenje o vožnji po avtocesti, pavzah na bencinskih črpalkah ter, kaj se je poslušalo v avtu bom enostavno izpustil. V ospredju je koncert Between the Buried and Me in Animals as Leaders. Obe skupini sta se poprej pokazali z nečim inovativnim, kar je v disonanci s konvencionalnimi normami metal skupin. Pri prvi gre za vmešavanje mnogih glasbenih žanrov ter strukturnih zapletov. Pri drugi pa gre za malce drugačen tehničen pristop, ki daje v ospredje ritem.

Koncert je bil najavljen v klubu Chelsea, ki je napram Areni, Szene in drugim dunajskim klubom prava luknja. Edina primerjava, ki mi je padla na pamet, je bila Gromka na Metelkovi. Dvorana je bila razdeljena na dva dela. Če si bil v prvem delu, se je dalo gledati nastopajoče normalno, v drugem pa si lahko nastopajoče gledal preko TV-zaslona. Pisala se nam je precej slaba, ker je bil koncert razprodan. Predskupina, ki nosi ime Doyle, ni dobila kaj dosti pozornosti, ker pač kombinacija kaotičnega metalcora  z nečim spevnim dandanes ni več nobena posebnost.

Vsekakor pa so več pozornosti dobili Animals as Leaders. Gre za inštrumentalni trio, ki slovi po kompleksnem soliranju in Meshuggah ritmiki. Sprva se je pojavilo vprašanje, iz kje izhaja bas kitara, če ni videti basista, temveč le dva osemstrunska kitarista in bobnarja. Po vsem sklepanju, če gre za matrico, je kasneje pojasnil kitarist, da prihaja bas kitara preko bobnarjevega efekta. Animals as Leaders so postregli s sedmimi komadi, ki se nahajajo na prvencu z izjemo nove skladbe ter digitalnega singla Wave of Babies. V dobrih 40-ih minutah so AAL pokazali neverjetno kompleksno ritmiko, njihov vodja Tosin Abasi pa tako noro soliranje, da se človek začne spraševati, kaj so počeli s tem človekom, ko je bil še otrok. Portal Metal Sucks se tu ni motil, Tosin Abasi je vsekakor eden najboljših modernih metal kitaristov, kar je dokazal z izredno natančnostjo. Glaven problem našega ogleda je bil, da smo zaradi pretirane napolnjenosti dvorane morali gledati nastop AAL preko TV-zaslona.

Zaradi slednje težave je čik pavza odpadla, za glavne akterje Between the Buried and Me (foto: Tjaša Saje) se je bilo treba namreč preriniti v prvi del dvorane. Upanja na dober nastop progresivnega kvinteta kaj dosti ni bilo. Zvok je že prej preveč donel, inštrumentov se ni dalo razločiti do potankosti, oder pa je bil tako majhen, da je imel pevec Tommy Rogers obrnjeno klaviaturo na stran. Na srečo sem se zmotil, ali pa so bili krivi čepki za ušesa. BTBAM so otvorili set z enajstminutno skladbo Specular Reflection z novega EP-ja Parallax: Hypersleep Dialogues, nadaljevali pa z Augment of Rebirth. V dveh skladbah in dobrih dvajsetih minutah je skupina pokazala predvsem izredno vzdržljivost. Skladbe, ki vključujejo death metalske riffe, blues in psihadelične vložke ter še mnogo drugega, so bile s kakšno napakico odigrane še vedno precej natančno. Vsekakor je treba skupino posebej pohvaliti, ker je ostala do konca koncerta skoncentrirana na skladbe, brez da bi kakšen vmesni del zajebali. BTBAM so na srečo bili glavni akterji, tako da so publiko zadovoljili kar s sedmimi skladbami, kar je naneslo na slabo uro in pol igranja. Na žalost niso imeli dovolj časa, da bi odigrali še kaj s prvih dveh kaotičnih albumov S/T in Silent Circus, so pa zato postregli z Obfuscation in Disease, Injury, Madness z albuma The Great Misdirect. Pri slednjem je padel celo prvi poskus moshpita zaradi zelo udarnega riffa, vendar se je poskus mosha končal tam nekje na polmetrski razdalji zaradi natlačenosti dvorane. BTBAM so se odločili, da se poslovijo s skladbami z albuma Colors. Začelo se je s skladbo Prequel to the Sequel, sledil je ambientalni Viridian, ki je prešel v skladbo White Walls, ki jo odlikuje neverjetna kompleksnost ter fantastični zaključek z izjemno melodično solažo, s katero kitarist Paul Waggoner dokaže, da ima odličen smisel za soliranje. Obenem je treba pohvaliti skupino kot celoto, ker so člani svoje vloge opravili odlično; ritem sekcija Briggs – Richardson je bila točna, kitarista sta pokazala veliko spretnosti pri nadziranju kaosa in pevec je ob igranju klaviatur norel kot na kakšnih magičnih tabletkah.  Po 14-minutnem White Walls so si BTBAM vzeli le kratko pavzo in prišli nazaj odigrat še eno skladbo, in sicer Selkies: The Endless Obsession, ki jo odlikujejo atmosferičnost, brutalnost, spevnost ter odličen zaključek z nalezljivo solažo Paula Waggonerja.

Ne glede na majhnost kluba, je koncert odlično uspel. Doyle sicer niso vzbudili zanimanja, Animals as Leaders so pokazali izredno tehnično natančnost, česar ravno ne vidi človek vsak dan. BTBAM pa v eni uri in pol pokazali, kaj pomeni resnično ekstremen nastop.

Avtor:
twitter facebook