recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

24. 9. 2012  Jebeš optimistične pičke!  (18. 9. 2012, Gromka Metelkova Ljubljana)
War. War never changes ...

Upanje v svetlo prihodnost je za pićkozline. Razen, če si pod besedo 'svetlo' predstavljate svetlobo konstantnih eksplozij, sevanja in bliskanja pred očmi od blaznosti.

Porušena mesta, pustinje, ki se vijejo v horizont, celotno prebivalstvo združeno na najnižjem sloju nekdanje družbene hierarhije, kjer vsi spijo na ulicah v lužah lastnega okrvavljenega scanja. Ponovno gre za preživetje močnejših, kjer ti lahko še najboljši prijatelj zarine najbolj zarustano možno stvar v čreva, če slučajno najdeš kakšno stvar, ki je približno podobna hrani, preden jo najde on. Nato postane še tvoje truplo njegova hrana.

Približno takšno prikupno distopično/post-nuklearno vzdušje je na torkov večer prevevalo ozračje Gromke, kjer nas je pred vhodom pričakal kombi od Instinct of Survival, ki je zgledal kot neka železna konstrukcija, ki se cijazi po Černobilu.

Sicer sem zamudil dobršen del prvih preživelih, domačih Hellcrawler, ker so me na poti poskušal nagačiti mutanti, a sem jih odgnal s svojo zvesto motorko in nadvse besno erekcijo, ki žal ni tako zvesta.

Ob vstopu v Vault 13 oz. Gromko me prvo pozdravi dober zvok z zloveščim zvenom kitar v ospredju, ki zvenijo kot Satanova masturbacija na ostanke človeštva. Njihov post-apokaliptični death'n'roll, ki je obsevan z black metalom, stonerjem in še čem, zveni kot koncentrat najcenejšega viskija, v katerem se namakajo še cenejši cigareti. In to na dober način. Komadi so z odra leteli kot špricajoča kri iz možganov mutantov in so pustili dober in viden pečat na trumi v kraterju pod odrom.

Je pa par stvari, ki so motile. JUHEJ, SADISTIČNI SPLJUV! Frontman je na odru dinamičen kot dve žlici in lubenica. Vsaj za kakšen centimeter bi se lahko premaknil, ker ob takšni glasbi pride njegova statičnost še bolj do izraza.

Druga stvar pa so bile kaotične luči, ki so kdaj pa kdaj zatemnile celoten oder, kar je botrovalo parim kiksom s strani banda. No, lahko bi si predstavljal, da so luči v bistvu soji svetlobe od naključnih eksplozij in bi vzdušje dobilo še dodatno mast.

Naslednji (oz. zadnji, če želite) so obrambno linijo odra zavzeli Instinct of Survival, kateri si zaslužijo zarustan pokal že zaradi splošnega večeru primernega izgleda. Obleke so očitno pred nastopom potrgali s prvih gnijočih trupel, ki so jih našli v objemu opustošenih mest.

Zanimanje je že zbudila njihova odrska postavitev. Na levi in na desni sta bila kitarista/vokalista, na sredini pa na stran obrnjen basist res noro prfuknjenega izgleda, s katerim straši mutante. Pa eden izmed kitaristov je imel motive iz stripa Johnny the Homicidal Maniac po desni roki. Kvlt!

Ko so usekali, se je po dvorani kot nuklearni udarni val razlezel zvok njihovega t. i. stenchcora in ti mater, kako njihova glasba zaudarja. Ponovno na dober način. S svojim dvojnim vokalnim napadom in samodestruktivnimi komadi so pričarali res močno obupano vzdušje, kjer sem si takoj začel predstavljati, kako sredi pustinje streljam dvoglave krave. Špljoc.

Ko so pa začeli predstavljati nove komade, je pa radiacija zradirala vse. Novi komadi so bolj vzdušni, a enako gnili z občasnimi zblojenimi čistimi vokali. Zelo zanimive stvaritve, ki so od publike pobrale mešane reakcije. Ampak njihovi stari oboževalci so itak vajeni sprememb, ker Instincti dokaj pogosto menjavajo svoj stil, čeprav njihova nova smer ni bila ravno pričakovana sprememba. Ampak to je ponavadi dobro, saj band vsaj pokaže, da ima jajca. Pa čeprav ima vsak član od radiacije po štiri. So pa tu spet občasno motile luči, ki so ponovno botrovale občasnim kiksom. A jebiga, dalo se je preživeti.

Skratka, bil je zelo dober večer, kjer je vsaka skupina ustvarila zanimivo vzdušje na svoj način, a v osnovi sta se v marsičem skladali.

War. War never changes ...

twitter facebook