recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

29. 12. 2013  Hitro, hitreje, Marduk  (16. 12. 2013, Gala Hala)
Po izkušnjah in kvaliteti nastopa je tokrat v Gala Hali vsekakor šlo za stopnjevanje med tremi glavnimi akterji večera.

Čeprav so se pri nas ustavili že ničkolikokrat, še nikoli nisem uspel videti Marduk v živo. Deloma zato, ker sem jih šele zadnje čase začel poslušati, po drugi strani pa gre za bend, ki sem ga poleg Vader največkrat zapored zgrešil zaradi zunanjih okoliščin. Tudi Grave so mi ušli leta 2008, od vseh možnih razlogov zaradi okvare avtobusa, in če k temu dodamo še mlade black metal bojevnike Valkyrja, sem imel že tri tehtne razloge za obisk koncerta. Pa še sveto število je.

In ker je tri lepo število, placa malo, atenšnspen sodobnega spletnega deskarja kratek predvsem pa ker so ostali nastopajoči bili dolgočasni, se bom rajši osredotočil na tri udarna imena, zaradi katerih je večina obiskala koncert (sam sem čisto za raznolikost, ampak če človek vzame svoj beden neo-Misfits klon na turnejo ob svojem uspešnem glavnem bendu, to niti nepotizem več ni).

Torej, Valkyrja. Švedska black metal peterka sicer nima kaj opraviti z nordijsko mitologijo, a so že v prvih trenutkih na odru prepričali, da kljub temu niso nič manj derivativni. Bend, katerega kader se bohoti s člani Ondskapt, brez najmanjšega dvoma izvaja švedsko šolo sodobnega black metala, tako v zvoku kot v sliki. Na albumih Valkyrja zvenijo kot manj thrasherski Watain, kar ni povsem slabo, v živo pa dokažejo, da se švedskim sotrpinom iz Uppsale ne le priklanjajo, pač pa jim poberejo podobo skoraj do potankosti. Za odrsko podobo ne rečem, ko pa frontman začne skozi držo in sleherno gesto oponašati Erika Danielssona, je čas za premislek. Osupljivo, da je pri svojem vzorniku naštudiral celo kako sloneti na mikrofonu, a obenem tudi popolnoma nesmiselno. Zmotilo je še očitno koreografirano čupanje ostalih članov in nasplošno ultrapozerski basist, ki je bil bolj osredotočen na nastavljanje publiki kot igranje. Brez obzira nanj so ostali člani vsak na svojem glasbilu (tudi vokalist) od sebe dali brezhiben nastop, posebej pa navduši lead kitara ter boben. Nenavadno je naleteti na sposobnega solista v black metalu, Valkyrja pa se vsekakor lahko pohvalijo s svojim, ki skozi naval kričeče distorzije in ob konstantnem, gromkem blast beatu na gibsonko pali melodične solažce.

Preskočimo torej na Grave. Četudi se glavni akter benda Ola Lindgren že dolga leta potika po odrih brez legendarne postave, je še vedno sposoben občinstvu dati soliden death metal koncert. Grave se na odru ne poslužujejo superdistorziranega zvoka kitare, ki je značilen za švedski death metal in obenem preplavlja njihovo glasbo. Kar je v bistvu dobro, ker se za razliko od marsikaterega drugega švedskega benda sploh sliši kitaro. Ta je služila kot ritmično vodilo za suveren death metal nastop z raznoliko setlisto, ki ga je občinstvo sprejelo z velikim veseljem. Odlično bobnanje je vsemu skupaj dajalo še dodaten zalet medtem ko so kitare udrihale z značilno mešanico dooma, deatha in punka, basist Tobias pa se je iskreno metal okrog po odru in skrbel za show in tako dajal vedeti, da je rifom več kot kos. Edini minus koncerta so bili trdi in včasih naravnost neumni govori Ole Lindgrena, ki so sledili ustaljenim metalskim klišejem.

Nekaj, od česar so se Marduk dvignili: s prihodom pevca Mortuusa in popolno estetsko preobrazbo so Marduk že desetletje dosti bolj nevarni kot kdajkoli prej. Da bi se izognila temu, da bi jahala lovorike svojega najboljšega albuma Serpent Sermon (subjektivno, a mišljeno brez heca), je švedska tankovska divizija izstrelila turnejo, na kateri so zaigrali dve klasični plošči v celoti. Zanimivo je bilo videti zloščeno ploščo Those of the Unlight, ki je roko na srce res bila potrebna slogovne nadgradnje, obenem pa ji je ustrezal poln zvok v živo. Mortuus s svojim raznolikim, a karakterno hripavim krikom vedno popestri skladbe, ostali pa nikakor ne popuščajo. Panzer Division je odlično reinterpretiral, z lakonskimi nagovori pa je popravil vtis frontmanov Grave in Valkyrje. Saj ne, da je imel časa povedati kaj več, saj ga je med skladbami nenehno spremljala zamolkla kanonada, ki je v za njih značilnem duhu še dodatno podkrepila vzdušje skupaj s skrbno izbiro barvnih luči - plus točke za tonca, ki se je trudil slediti glasbi z light showom! Tako nekako gre trditi za nadomestnega bobnarja Fredrika. Ta je spuščal najbolj zanimive obraze, ko se je prebijal skozi Panzer Division Marduk, torej blast beat čez celo ploščo.

Četudi je bil videti, kot bi trpel, ni bilo slišati tako. Energično odigranim bobnom je odlično sledila glavna točka benda, in sicer kitara. Morgan je dokaz, da poslušljivosti ne gre enačiti s kompleksnostjo, obenem pa človeku nikakor ne gre očitati, da ni kos svojim skladbam. Te potrebujejo izjemno mero vzdržljivosti, po drugi strani pa tudi ne bi bilo smiselno grdo zaigrati peščico not, ki ponavadi sestavljajo Morganove skladbe. Sam jih odigra brezhibno in z res polnim zvokom dokaže, da gora distoržna nikakor ni vse. Čeprav je najbrž izvajal najmanj kompleksno glasbo celotnega večera, je s svojim igranjem nakazal, da ima na šestih strunah od vseh nastopajočih največ kilometrine, pa naj bo bend, kjer igra bas, še tako mlačen.

Po izkušnjah in kvaliteti nastopa je tokrat v Gala Hali vsekakor šlo za stopnjevanje med tremi glavnimi akterji večera. Medtem ko so Valkyrja razočarali, so Grave vtise popravili, Marduk pa gradili na tem. Občinstvo je odšlo vidno utrujeno ter zadovolj(e)no, v glavnem vse prej kot ravnodušno. December preprosto potrebuje vsaj en markanten metalski koncert na leto, sam pa se ne bom branil če ga bosta naslednje leto v podobni luči zopet postregla Dirty Skunks.

twitter facebook