recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

24. 5. 2012  Heavy metal naj živi!  (21. 5. 2012, Gala hala Ljubljana)
A karkoli se zgodi – metal bo preživel, haha!

Op.: Primož Novak je pisal o 3 Inches Of Blood ter odstavek za tem, vse ostalo (vključno z zadnjo povedjo) je napisal Ivan Cepanec.

Lahko temu rečete kliše, ampak vsaj 3 Inches Of Blood res imajo dovolj vzrokov za to, da album poimenujejo Long Live Heavy Metal. Če jim sledite že od začetka, veste, da so drzno vstopili s svojo vizijo preigravanja tradicionalno zvenečega heavy metala v sceno, ki je takrat častila zgolj velike 4 (in še to njihov pretekli dosežek), milijon In Flames in Korn klonov ter senco tega, kar so nekoč predstavljali Manowar. Bili so težki časi, v glavnem in zato so Kanadčani s svojimi ploščami (čeprav seveda ne ravno najbolj učinkovito, a vseeno) na nek način omogočili to, da se je izraz ''heavy metal'' ponovno uporabljal samozavestno in na koncu koncev, ponosno.

Igrati tradicionalni metal je tako – pa  ne seveda samo zaradi 3 Inches Of Blood, ampak tudi zaradi mnogih drugih – ponovno postalo ''in'' (pa naj bo to dobro ali slabo), danes pa vemo, kje zadeva stoji (namig: ne godi se ji slabo).

In bend, ki so ga mnogi imeli za eno veliko šalo, je s svojim močnim (metal!!!) prepričanjem obstal in letos posnel album Long Live Heavy Metal (preberite si Primoževo recenzijo!) ter seveda takoj napadli evropsko celino. In pri tem s seboj vzeli več ali manj mlade bende, ki pa kljub prevladujočim podžanrskim karakteristikam na nek način so najbližje tradicionalnem pojmovanju.

V dobrem in slabem.

Maloštevilno množico so takoj napadli ameriški thrasherji Havok, ki so svojih 45 minut izkoristili za predstavitev druge plošče Time Is Up. Bend je ob podpori učinkovitega in odličnega ozvočenja uničeval vse pred sabo, pretok energije pa je tako pri bendu kot pri publiki bil praktično neizmerljiv. Še danes me vse boli! Komadi a la D. O. A. (s tistim Slayer worship krikom!), Time Is Up, Fatal Intervention in seveda Covering Fire so pokazali, da je bend v vrhunski formi in da si več kot zasluži vse turneje, ki jih na leto opravi (in teh je bojda ogromno). Odlično, preverite pa tudi njihovo prej omenjeno plato.

Španci Angelus Apatrida niso imeli tako močnega učinka, so pa vseeno marsikoga spravili v gibanje. S svojim, malce bolj enostavno zvenečim, a še vedno nalezljivim evropskim thrashem so dominirali dogajanju in niti v trenutku ni njihov nastop izpadel poceni, nekakovosten ali prav enostavno užasen! Kvartet se na odru počuti čisto domače, tudi njihov zvok je bil 1A, medtem ko je sproščenost povezovanja programa tako neverjetna, da si ne morete misliti, da prihajajo iz države, ki ji že dolgo časa grozi popoln ekonomski kolaps.

Naslednji so bili ameriški Goatwhore, ki v sebi med drugim združujejo člane Nachtmystium, Acid Bath in Soilent Green, z dolgoletnimi izkušnjami podkrepljeni peklenski psi, pa so svojo vizijo tradicionalnega, a ekstremnega miksa med black, heavy, thrash in speed metalom tudi izkazali vrhunsko. Vem, da se vam zdi, da zdaj že nabijam, saj le vsak bend ne more biti tako zakon, ampak dejansko je prvim trem bendom to uspelo! Do 11, če parafraziram Spinal Tap. Moč Goatwhore ne leži samo v raznolikih komadih, ki se gibljejo v spektru med Darkthrone/Celtic Frost na eni strani ter Judas Priest/Maiden/Motorhead na drugi, ampak predvsem v prepričljivem nastopu karizmatičnega vokalista Bena Falgousta, ki se je natančneje predstavil tudi v Metal detektorju na Radiu Študent naslednji dan. Žal so pokazali le material iz zadnje plošče Blood For The Master ter predzadnje Carving Out The Eyes Of God, na mojo veliko žalost pa so komajda ošvrknili vrhunski ekstrem Haunting Curse. Ah, dobro, da sem jih videl že 2008.

Kot glavna skupina večera je na oder stopila kanadska heavy metal sila, 3 Inches of Blood (foto: Nina Grad@Rockline.si). Ironično, skupina je imela verjetno še manjšo publiko kot Havok, kar človek že težko pričakuje. Skupino pravzaprav to ni kaj dosti motilo, na odru so sicer delovali že malo utrujeno ali pa se jim preprosto kaj dosti ni dalo truditi za tistih par glav pred odrom. 3 Inches of Blood so logično poudarjali skladbe s svežega albuma Long Live Heavy Metal, ki se lahko pohvali z neverjetno podobnostjo tradicionalnemu heavy metalu. Seveda pa skupina ni pozabila na svoje hite, kot so Deadly Sinners, Trial of Champions, Battles and Brotherhood ter zaključni The Goatrider's Horde. Kljub vidni naveličanosti je skupino uspelo uprizoriti spodoben energičen šov z izjemo basista Byrona Strouda (Fear Factory, Strapping Young Lad), ki je deloval bolj zdolgočasen kot seje v parlamentu. Hja, res da pri skupini ni bilo takšnih ekstremov kot pri prejšnjih njegovih zasedbah, a malo interesa bi pa lahko pokazal.

Glavna polemika, ki se tu poraja, je sam obisk koncerta. Gala hala je s tako majhnim številom obiskovalcev (cca. 50 glav z novinarji vred) bila videti žalostno. Mogoče so razlogi bili predvsem v bližini izpitov, kontrolnih nalog, mature ali pa preprosto v pomanjkanju denarja. A glede na vse napore pri promociji metala na splošno po vseh medijih in forumih, bi moral biti obisk mnogo večji.

Mogoče pa se odgovor kaže v tem, da je bila karta predraga, obenem ni bilo nobene domače skupine, ki bi se je dalo podpreti. Mogoče pa tudi Ljubljana ni ustrezno mesto za take dogodke, preprosto ni dovolj metal. Dogodek je bil sicer za poslušalca metala več kot ustrezen, saj je pokril skorajda vse žanre, a očitno je vseeno nekaj manjkalo.

Tu lahko le podprem izjavo organizatorja dogodka, ki meni, da je včasih posamezniku težko klikniti na YouTube povezavo, ki jo poda ob najavi dogodka. Težko si je vzeti tistih pet minut, ki bi lahko rezultirale v tem, da bi se posameznik navdušil nad skupino, ki bo igrala.

Če se potegne črta, se lahko le upa, da Dihurčka ne bosta po desetih letih opustila svojo dejavnost, ki je postregla z marsikaterim mednarodno priznanim imenom.

A karkoli se zgodi – metal bo preživel, haha!

 

twitter facebook