recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

31. 5. 2011  Hate Eternal   (14. 5. 2011, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Običajno je za tak turnejski paket samoumevno veljalo, da bo prikazal eksponentno naraščanje grafa dinamike dogajanja, ki gre po lestvici od najbolj ''na izi'' do popolne eksplozije. A to se tokrat - žal - ni zgodilo.

No, ne vsaj v takšni pričakovani obliki. Sobotno popoldne in res jebozoven death metal paket, kaj bi človek, ki ceni dobro brutalnost, hotel boljšega? Hate Eternal smo nazadnje videli dve leti nazaj na Paranoid Open Airu, prav tako Beneath ..., Obscuro januarja lani (če se ne motim), japonske Defiled pa prvič in zadnjič davnega leta 2004, ko so žgali z Mayhem. Preizkušena roba, v glavnem, a ne dovolj, da bi se oglasila množica, nepregledna, krvi lačna množica ljudi, ki prisegajo na kruljačino, blast beat, nore riffe in brutalnost. Vseeno pa je ekipa ljudi (med drugim tudi iz Italije, Avstrije in Hrvaške), ki morda ni bila toliko številna, ko bi si želeli, dala vedeti, da tale večer ne bo šel kar tako mimo. Je pa šlo marsikaj v tem večeru mimo, če že ni šel večer sam.

Koncert so odprli japonski Defiled, katerih edini originalni član je zgolj še kitarist in ustanovni član Yusuke, ki je tudi večkrat prijel za mikrofon in v japonsko obarvani angleščini komuniciral s publiko. Če še ne veste, so Japonci januarja izdali ploščo In Crisis – neverjetno naključje, saj je skoraj natanko dva meseca kasneje udaril uničujoč potres na Japonskem – in ker Yusuke ve, da so tudi Slovenci Japoncem pošiljali denar, je to tudi izrazil v obliki zahvalnega govora. A njegove zahvale so bolj temeljile na odzivu publike kot pa komentiranju političnih odnosov med Barbiko in Japonsko. Publika je namreč od prvega do zadnjega komada sprostila ogromno količino energije in dala vedeti, da so možje res dobrodošli. Kvartet je resda igral precej generično obarvani brutalni death metal, ki se je v šundrastem zvoku spremenil v ekstremni kaos, a njihova predanost, energija in dinamika so bili več kot nagrajeni. Medtem ko bobnar morda ni bil toliko v ospredju, si je huronski aplavz vselej zaslužil basist Haruhisa Takahata, ki je miks med Lesom Claypoolom in Alexom Websterjem. Precej slab je bil edino vokalist, katerega kruljenje ali kričanje je bolj spominjalo na dušenje ali davljenje nekoga, ki je pravkar pristal v peščeni nevihti. Vseeno, možje so – drznem si reči – res bili zvezde večera.

Po old school Defiled je bil čas za preobrat. Na oder so stopili kanadski moderni, brutalni, tehnični death(core) metalci Beneath the Massacre, ki so predstavljali zadnji EP, Marée Noire, ki je še vedno brutalen, vendar malce bolj melodičen. BTM je na začetku ponagajal zvok, tako da so bili inštrumenti dokaj nerazločni. Sčasoma se je zvok popravil in tudi sam odziv publike je bil pri tako ekstremnem bendu zelo dober. Je pa res, da BTM privlačijo deathcore publiko zaradi občasnih breakdownov. BTM so svoje delo odlično opravili in popravili tisti grenak priokus s Paranoid Open Aira leta 2009, kjer smo jih zaradi močne vročine raje pogledali s pivom v roki v senci. Pol ure je bilo vsekakor dovolj, da se nismo prenažrli atonalnosti, medvedjega vokala in stalnega blastanja. Kvartet že dela na novem albumu, tako da se bodo verjetno kmalu vrnili.

Obscura (foto: Tina Ahačič) so bili poleg Hate Eternal najbolj pričakovana skupina. Verjetno tudi zato, ker so bili bolj znosni kot Beneath the Massacre, ker so v vso tehničnost vpeljali tudi nekaj melodike. Dvorana Gale hale se je prijetno napolnila, Obscura pa so začeli z novim hitom Septuagint; publika je od začetka do konca sodelovala z vihtenjem las. Zvrstilo se je veliko tehnično zahtevnih skladb, virtuoznih solaž Christian Muenznerja, norega bobnanja Hannesa Grossmana. S tretjim nastopom v Sloveniji so Obscura dokazali, da spadajo na sam vrh tehničnega death metala. Našel pa se je tudi kakšen problem. Pevec Steffen je bil prepotiho, pri kitarah je prišlo pa tudi do kakšne napake zaradi slabe osvetljave, ki je pripomogla k zmedi kitaristov, ki sta z veliko muko odigrala vse tiste lestvice. Marsikdo je tudi pogrešal legendarnega basista Jeroena Paula Thesselinga, vendar je njegov nadomestek prepričljivo odigral njegove linije. Od skupine si verjetno želimo, da bi prišli nazaj, ker je bilo 7 skladb kljub vsej dolžini premalo.

Obscura so po mojem mnenju bili nekakšni zmagovalci večera, saj so kljub ne preveč vrhunski zvočni sliki (priznajmo si, da je bas boben res dominiral v zvočni podobi Obscure) skorajda do popolnosti, a še z občutkom, da gre za ''live'' nastop pokazali, kako se zadevi streže.

Hate Eternal niso imeli te sreče. Že tako je znano, da Hate Eternal kljub res bučnem zvoku najboljšo podobo pokažejo prav na studijskih izdelkih in album Phoenix Amongst the Ashes ni nikakršna izjema. A v živo Rutan in kompanija nikoli očitno ne uspejo doseči vsaj tistega, čemur pravimo jasen, a še vedno agresiven in močan zvok. Če primerjamo Hate Eternal z Nile in Suffocation, sta slednja dva kljub kompleksnosti in brutalnosti vedno vrhunska primera tega, kako svoj opus na vrhunski način predstaviš tudi v živo. Erik Rutan, J. J. Hrubovcak in Jade Simonetto nimajo te sreče in to peklensko soboto je to zares prišlo do izraza.

Kljub temu, da je zvočna podoba prvih dveh komadov obetala z verjetno najboljšim zvočnim prikazom peklenske trojke, je kaj kmalu bilo zagotovljeno, da se bo nastop sprevrgel v šunder. A tokrat so temu botrovale najprej pizdarije z Rutanovo kitaro, ki so bile hitro odpravljene, a potem je Rutan naletel na težavo, ki je zadala smrtonosni udarec načeloma dobro zastavljenem nastopu. Takoj naj dam na znanje, da so Hate Eternal kljub vsemu dali vse od sebe – to je videl (ne pa verjetno tudi slišal) in vedel vsak. Njihovo igranje je bilo pristno, podobno tornadu in polno vseh pridevnikov, ki ime Hate Eternal kitijo s slavo.

A na neki točki je Rutan doživel probleme z monitorji, ki jih – kljub vsemu – ni uspel popraviti. Stvar je eskalirala do te mere, da je iz moža žgala huronska jeza, ki se ni pogasila niti ob igranju komadov a la King of all Kings. Tip je verjetno hotel ubiti tonskega mojstra, a na koncu se je izkazalo, da je hudič bil v opremi benda, ki je bila zastarela. Ne glede na to, kdo je v resnici bil kriv za vse, smo bili prikrajšani ne samo za par dobrih komadov, ampak smo še tiste nove komade iz nove plate ali hite iz starih lahko poslušali brez vokalov. Zakaj Rutan ni pomislil, da bi lahko vzel mikrofon J. J.-ju, presega moje kognitivne sposobnosti. Saj je basist komajda kaj uporabljal prekleto zadevščino. Ne vem ..., a mislim, da si nekako več niti ne želim videti Hate Eternal, saj v živo sebi večkrat delajo zgolj medvedjo uslugo. Vseeno pa je treba poudariti, da smo kljub vsemu stali bendu ob strani in jih za trud več kot nagradili. Mislim, da je Rutan celo mislil, da ga jebemo v glavo, ko smo se drli ''We want more!!!'', a temu ni bilo tako. Kljub vsem minusom, si Hate Eternal definitivno zaslužijo spoštovanje.

Obetaven večer se tako ni stekel v nekaj tako odličnega, kot smo pričakovali, a je vseeno bil dober primer, da brutalna scena še vedno deluje s polno paro. Drugič pa le s čim manj lapsusi ... All hail the King of all Kings!

twitter facebook