recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

8. 2. 2012  Ekstremni žur Smrduhov - s karavano Occupy Europe 2012  (6. 2. 2012, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Drugi izmed treh delov 10. rojstnega dne Veselih Dihurčkov je bil v barvi prave ekstremne glasbene sfere.

Jaz bi tudi tako slavil svoj deseti rojstni dan, če smo že pri tem. A davno je že tega …

Hladnejši ponedeljkov večer je v Gali Hali na Metelkovi segrela turnejska karavana, ki se je v zimski Evropi odločila vzpostaviti brutalno okupacijo. Brutalno seveda v glasbenem smislu. Namreč, ''okupatorji'' iz vseh koncev sveta danes veljajo za ene izmed najbolj znanih ekstremnih metal skupin. Pa začnimo po vrsti.

Prvi bend, francoski Ita Missa Est je glasbeno zelo podkovan. Kvintet obvlada svoje inštrumente, a ne zna napisati ene pesmi, ki bi izstopala. Generični metalcore material so tu in tam popestrile malce disonančne in shizofrenične kitarske pasaže ter v točnosti podkovan boben, a to je tudi bilo to. Temu prištejte sramežljivega kričača na vokalu, ki je na koncu že prosil ljudi, naj dajo kaj od sebe in dobite nepotreben bend, ki se je popolnoma neustrezno in brezkakršne koli organizacijske logike znašel v tej turnejski karavani.

To pa se je spremenilo z belgijskim grindcore kvartetom, Leng T'Che, ki se podi po evropskih odrih že precej časa, zaslovel pa je tudi zaradi dejstva, da je eden izmed njegovih prvih bobnarjev bil Sven De Caluwe, vokalist zasedbe Aborted. Leng T'Che so predvsem po zaslugi karizmatičnega frontmana Sergea Kasongoja dominirali odru in publiki. Resda živahna glasba, ki čudovito združuje zapuščino zgodnjega angleškega grindcora in občasne psihadelične izpade poznejših ameriških grind bendov, po 20 minutah postane precej enolična, a ob pevcu, ki obvlada več vrst brutalnega vokaliziranja in ima smisel tako za humor kot samoironijo, tega niti ne opazite. Je pa res, da vas po njihovem nastopu kot strela z jasnega lahko zgrabi išias, če si pred vrtenjem vratu niste ogreli dotičnega dela telesa. Grindcore je pač trpljenje!

Sledili so prvi ''headlinerji'' večera, tasmanski Psycroptic, ki bodo te dni izdali ploščo The Inherited Repression. Kvartet originalno prihaja iz Tasmanije, a so v zadnjih 13 letih svetovno publiko navdušili ne s svojo eksotično lokacijo, ampak s svojim tehnično zahtevnim in agresivnim opusom, ki je šele z zadnjima dvema plošča, (Ob)servant in The Inherited Repression, postal malce bolj sprejemljiv za manj zahtevne poslušalce. Lahko rečemo, da so fantje inkorporirali groove in pesmi so dejansko dobile več smisla. Ustvarjalno jedro – brata Joe in Dave Haley – torej, kitarist in bobnar – sta novo plato morala predstavljati s ''session'' članoma – vokalistom čeških Godless Truth, Zdenekom Šimečekom in basistom ameriških Divine Heresy, Joem Paynom. A prav ta postava je običajno precej neprepričljiv nastop tehničarjev spremenila v pravi slušni napad, ki je kulminiral predvsem ob hitih iz plošče (Ob)servant, na srečo pa je publika toplo sprejela tudi najnovejše komade.

Vrhunec večera so bili ameriški Origin, ki so dokaz, da v zvezni državi Kansas v ZDA ne obstajajo tornadi zgolj kot vremenski, ampak tudi kot glasbeni fenomen. Namreč, od leta 1997 dalje so Origin rušili vse rekorde v hitrostnem igranju in to grindersko obarvanega death metala najzahtevnejše vrste. Če so bobnar John Longstreth, kitarist Paul Ryan (foto: Tina Ahačič) in basist Mike Flores v 15 letih že prešli vse meje razumnega in človeško zmogljivega igranja, so s petim albumom po vrsti, Entity, odločili poskusiti umiriti tempo in staviti tudi na dinamiko ter logično strukturo same pesmi. A to v živo ni bilo tako izrazito.

Novejših pesmi je bilo precej manj kot pa klasičnih hitov – še posebej tistih iz predhodnega albuma Antithesis -, pa še takrat so to bile ultrahitre inštrument drkadžije kot je že prvi komad (na plati in na koncertu), Expulsion Of Fury. A če menite, da je zaradi tega koncert trpel, se krepko motite. Odlika Origin je namreč v tem, da ne samo igrajo res hitro, ampak so pri tem izjemno natančni. In niso statični. Bobnar je dobesedno hobotnica, ki verjetno skriva še kakšna dva para dodatnih rok in tolče po vsemu naenkrat. Kitarist s svojo trzalico dosega nečloveške hitrosti in pri izvajanju kitarskih vragolij ponuja še kričeč vokal. Basist prav tako kruli, njegovi prsti pa v natančnosti in hitrosti spominjajo na Lesa Claypoola na jedrski pogon.

A vse to bi bilo zaman, če osrednje pozicije ne bi prevzel vokalist Jason Keyser, ki se je sceni prikupil s svojim delovanjem v newyorških Skinless. Vokalne zmogljivosti tega dolgina so brezhibne, a njegove animatorske sposobnosti so nenadmašne. Precej statično publiko je s pristnim, iskrenim in fanovskim pristopom spravil v kaos. Zaradi njega so skakali z odra, peli z bendom, izvajali ''circle pit'' četudi je bila pavza med komadi, seveda pa se jim je pri vsem tem pridružil Jason sam. In zaradi tega je dobra ura oz. setlista dobrih 15 komadov šla kot bi mignil.

Vrhunsko!

Aja, super narejene posnetke lahko vidite na Profanity TV1 - recimo, če kliknete za začetek sem.

twitter facebook