recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

reportaža

24. 5. 2011  Dva demona in petek trinajsti  (14. 5. 2011, Menza pri koritu Metelkova Ljubljana)
Vem, da obstaja vsaj sedem skupin z imenom Disgorge, a bolj nenavadno je to, da sem na petek trinajstega dobil občutek, da vidim dve skupini v eni entiteti.

Koncert, ki se je zgodil na petek 13-ti, ni bil najboljše doživetje. Zdaleč od tega, da bi bil slab, ali pa da skupine ne bi dale vse od sebe, a ko vidiš manj kot 20 ljudi v petek zvečer (!!!), te stvar počasi kar ''zabedira''. Če sem iskren, vem, da mehiški Disgorge niso za vsak okus, a če pomislim, je leta 2001 na ponedeljkov (!!!) večer bilo več ljudi. Petkov večer? Metelkova? Ob vstopnini 10 evrov? Porazen obisk?

Kljub temu pa si človek ne sme dovoliti, da ga to potere, še posebej, ker so se vsi trije bendi trudili tako, kot bi bila Menza nabito polna. Ah, tolažim se, da smo noter bili vsaj tisti ''the true'' oboževalci smrtonosnih metal zvokov, ki so jih najprej sprostili srbski Sacramental Blood. Iskreno rečeno, ne vem, kako bi ta kvartet zvokovno definiral, saj so na trenutke zveneli kot diabolični evropski umazani thrash, a je death metal nota bila več kot očitna. Zelo uigran kvartet je tako bil hiter, agresiven, a kitarsko tudi precej kompleksen in bogat. Vokal – kričeč! – pa je bil izjemno dober, kar se mi je že drugič zgodilo ob poslušanju srbskega benda (prvič so to bili Bane, katerih kričač je tudi ''wow''!). V bistvu je vsak inštrument zvenel res dobro, ''tight'', suvereno, izstopal pa je mladi basist, ki je bil kot DiGiorgio v malem in ki je bil ponosni lastnik najboljše trajne daleč naokoli (igra pa v bendu Toxic Trace, če se ne motim). Ni bilo veliko ljudi, kar je morda na koncu koncev botrovalo precej nekarizmatičnem pristopu pevca, a vseeno so igrali kot bi bili v peklu. Tudi priredba od Kreator je bila vrhunska! Edini minus je občutek, da se komadi sčasoma ponavljajo.

Tišina med bendi ne pripomore k boljšemu občutku, ki bi vsaj delno popravil vtis, da smo priča apokaliptično katastrofalnem obisku petkovega večera. A Natron so vsaj stvar obrnili na bolje. Ker me davnega leta 2007, ko so igrali s Suffocation, niso navdušili, jim nisem dal neke pretirane priložnosti. A na srečo sem še dovolj zgodaj uzrl svojo napako in si ogledal izjemno dober in dinamičen italijanski death grind. Natron ... za njih lahko rečemo, da svoje komade poznajo do obisti. Karkoli so igrali, je dalo vedeti, da je bend popolnoma usklajen, komadi pa do konca razdelani in tako narejeni z nekim namenom. Vse je bilo na mestu! Bobnar urica, takisto basist, kitarist z norimi riffi in vokalist, katerega humor, gibanje in vokal so spominjali na Kevina Sharpa iz spota Ill Neglect od Brutal Truth. Človek sploh ne more verjeti, da je gledal bend iz Italije, hehe.

Moram priznati, da sem komaj čakal, da Mehičani stopijo na oder. Človek ne more mimo njihovega ultradivjega nastopa v Channel Zero leta 2001, ko so uničevali oder s svojim nečloveško brutalnim gore grindom. Tisti nastop je res bil za v anale metalske zgodovine! A ta nastop z nocojšnjim nastopom ni imel skorajda nobene zveze več.

Na tej točki poudarjam, da sem še zdaj razcepljen v mnenju. Niti ne, da me moti, da več nimajo goljatovskega pevca, katerega pojava in bas ketna sta opravila 60% vsega, kar so Disgorge (foto: Tina Ahačič) lahko ponudili tistega davnega ponedeljkovega večera. Niti ne, da me moti, da sploh niso imeli basista (na odru sta pač bila dva kitarista in boben). Sploh pa mi ne gre v nos, da je bend šel stran od svojega gore grind ''udri n razbi'' death gore grinda v nekakšen ultra brutalen death metal, ki pa bolj spominja na miks med Disavowed in Incantation. A vseeno sem nekako na temu, da povem, da to več ni isti bend. Oz. to z Disgorge iz 2001 nima nobene zveze več (odštevši občasno buko). Zdi se, da so igrali precej novejše komade, ki so zveneli tako, kot sem opisal. Bend je pač šel bolj v vode Rottrevore, Funerus, Incantation, Darkness Eternal, The Chasm ipd. Kar pomeni, da so brutalne dele (izvedeni brezhibno!) zmešali z zelo veliko morbidne melodike, kar pa je na trenutke vse skupaj ubilo. Zdelo se je, kot da poslušamo komade, ki hočejo zveneti novo, a potem kar naenkrat zavijejo na staro pot in ta miks je bil tako prisiljen in očiten, da je kar bolelo. Sčasoma sem iz navdušenja popolnoma zaplaval v dolgčas. Da ne omenjam, da je bend imel koreografirane speed metalske gibe, kar je bilo za kozlat. Če bi to videl, da počnejo Deeds Of Flesh ali Carcass, bi se verjetno ustrelil v stopalo. Najbolj pa je moteče bilo to, da je najprej enemu, nato drugemu kitaristu šla struna in so zaradi tega imeli skorajda 30 minut pavze. Zaradi ene same strune! Da ne omenjam, da bi jim lahko pomagali drugi bendi, saj so bile na razpolago tri kitare. To pa je popolnoma ubilo ves občutek dinamike. Jebemti, to ni bil lapsus, to je bil ''buffering'' v živo. Kot če bi nenehno doživljal ''coitus interuptus''.

Iz Menze sem odšel razklan, razočaran in hkrati vsaj malo vesel. Koncert ni bil tako slab, zdaleč od tega, da so bili bendi slabi, ker niso bili in so res dali vse od sebe. A spremembe v obisku koncertov, pa tudi v zvoku in podobi Disgorge (čeprav določene spremembe niso tako slabe), so vzbudile občutek, da nič ne ostaja isto, ali pa, da se vse spreminja radikalno. In to je resnica, s katero se očitno ne morem sprijazniti!

twitter facebook