recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

reportaža

27. 11. 2017  Dragi Jordan ...   (24. 11. 2017, Društvo Šmocl Laško Slovenija)
Tako pa v praksi ta "glasbena avenija" deluje pod kot neka opustošena ulica, napolnjena z zavrženimi riffi njihovih matičnih bendov, ki so jih zlepili v "nekaj".

... res mi je žal, da sem te pustil na cedilu. In to takrat, ko sem sam javno naznanil, da ponujam prevoz v Laško na 7. edicijo Metaljot Raspaljot festivala. A saj veš, kakšni s(m)o ljudje in dogovarjanje okoli malenkosti te lahko občasno spravi ob živce. Mene je, zatorej sem tudi ignoriral vse prošnje za prevoze (*), vključno s tvojo. Kaj si torej zamudil? 4 bende, 1 DJ-a, kelnarco, podobno Denise Dame, točeno craft pivo, ki ga natakarice niso poznale ter Laško. Ker pa te dobro poznam, sablja stara, vem, da si s kelnaricami dobro seznanjen, z alkoholom še bolj, DJ-i te pa zanimajo skoraj toliko kot omenjena Denise Dame, zatorej bom prešel kar na bende. 

7. edicija se je tako začela s skorajda točnim nastopom legendavske trojice Inhibis. Za neuka tesla so Inhibis skupina, ki imajo tri inštrumente, 4 izdaje, malo vaj ter lepega bobnarja. In ravnokar so predstavljali svoj novi album From Within, ki je, kot že naslov pove, zelo ekspresionističen. Preden tale reportaža postane neberljivo Radio Študentovska, je treba omeniti, da je nov album kratko in jedrnato super. Skladbe so mogoče bolj melodične in nekoliko manj udarne, a v živo celotna zadeva funkcionira odlično. Kljub nekoliko zapacanemu zvoku pri prvih dveh komadih, so Inhibis 90% suvereno in 10% nepotrebno sramežljivo predstavili svoj set, ki je zadovoljil vse oboževalce post scene. 

Ocena: lep bobnar/10

Isto pa na žalost ni moč reči za kranjske Amalgam. Kdo sploh so Amalgam? Zase pravijo, da so "prekaljeni mački" (koji kurac, kaj imate isti PR kot Šank Rock?), iz bendov ArmarothDidgeRaggalution in še par bendov, za svoj stil pa pravijo, da se "razmetavajo po vseh možnih avenijah shizofrenih melodij in pretepaških ritmov - prava kranscendentalna glasba." Kranscendentalna glasba? Pa koji kurac, kdo se spomni takšnih verbalnih nebuloz in komu je to sploh smešno razen tistim s poštno številko 4000? Razmetavanje po vseh možnih avenijah? Mogoče bi temu še nekako verjel, če bi sodil samo na podlagi njihovega prvega izdanega komada Owl Orphanage. Tako pa v praksi ta "glasbena avenija" deluje pod kot neka opustošena ulica, napolnjena z zavrženimi riffi njihovih matičnih bendov, ki so jih zlepili v "nekaj". Meni sta bila njihov nastop in njihova glasba boleča izkušnja brez glave in repa, suhoparno pretenciozno, kot da bi glasbo delal nek zaprisežen ultra metalec, ki je ravnokar odkril bende zunaj spektra Deicide. Oh wait. Riffi so se vlekli bolj kot današnji ponedeljek in edino razmetavanje, ki sem ga videl, je prihajalo iz strani kitarista Martina "Hočem biti Weinman" Jagodica. To "teatralnost" je zasenčil le vokalist Filip Košnik, ki glasbi ni pustil dihati. Ne vem, mogoče sem to samo jaz, ampak ponavljanje besedil "with eyes wide open" name ne pusti nobenega pozitivnega vtisa. Škoda, dejansko me je zanimalo, kako zveni celotna zadeva, glede na to, da so v bendu ljudje, ki znajo igrati, ampak očitno več sestavin še ne naredi dobrega izdelka. 

Ocena: filing smo pustili v Kranju/10

Ko pa smo ravno pri filingu, je pa čas, da omenimo Jeguljo. Tukaj bi lahko pel hvalospeve Jurčevi obrazno-erotični gimnastiki, ki jo izvede vsakič, ko zadane pravi ton, ampak ne bi bilo fer do ostalih dveh kitaristov v bendu. Jegulja, vsem dobro znan slovenski bend, je zadnje čase koncertni stroj, ki se ne ustavi. Moram priznati, da so Jegulja skupina, ki mi sprva ni najbolj potegnila, a mi je res konkretno zlezla pod kožo in so mi z vsakim nastopom bolj simpatični. Glasbeno ni pripomb, Jan ima super filing za kitaro, drugi Jan je odlično presedlal iz kitare za bobne, ampak tisto homoseksualno pikico na i pa da ravno Jurc s svojo odrsko sproščenostjo. 

Ocena: Omar Naber/10

Zadnji so na oder stopili The Canyon Observer, ki so tik pred izdajo novega albuma in sami pravijo, da bodo zato malo manj igrali, potem pa špilajo na vsaki vaški veselici. Ampak nič zato, vedno je lepo dobiti zvočni opomnik, zakaj se ne splača več živeti. Kljub novi plati na vidiku, pa so The Canyon Observer še dokaj skromni s predstavitvijo novega materiala, tako da je setlista vsebovala stare hite ter en krajši skok v nov album. Klasični setlist navkljub pa lahko mirne vesti rečem, da je tole bil eden njihovih močnejših špilov v tem letu. 

Ocena: Gonoba/10

Tako, Jordan. To si zamudil. Plus kar precej ljudi iz vseh koncev Slovenije. Tukaj bi rad pohvalil dejstvo, da je bilo super videti polno dvorano med vsemi nastopi in da se metalska sodrga ni raje napijala s cenenimi vini pred vhodom, kot jim je to zapisano v DNKju, temveč so dali tistih 6€ za vstopko in imeli res super koncertni večer. 

 

* zelo sem vesel, da sem pozabil na Šmoclovega lučkarja. Malo manj sem vesel, ker nekdo drug ni pozabil nanj in ga je vseeno pripeljal v Laško, kjer si je ta naravni talent lučkarske scene dal duška in nam zlorabljal očesna zrkla na najbolj ogabne načine. Kako veš, da so bile luči tečne? Ko uživaš v strobo-posilstvu od The Canyon Observer

Avtor: Jovo
twitter facebook