recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

reportaža

9. 10. 2016  Doom over Mostovna  (5. 10. 2016, Mostovna Nova Gorica)
Na metal-archives.com strani so navedeni 4 bendi z imenom Pentagram. Mi smo si definitivno ogledali najgršega.

Ameriški doomerji Pentagram, na čelu z enim in edinim Bobbyem Lieblingom (svet ne vem, če bi prenesel še eno tako močno vizualno pojavo), so širšo svetovno javnost - in ne samo oboževalce "prva če'tr albuma od Black Sabbath" - opozorili nase leta 2011 z resnično dobrim, predvsem pa iskrenim dokumentarcem Last Days Here, ki je javnosti ponudil malo bolj intimen vpogled v Lieblingovo življenje in njegovo ljubezensko razmerje s heroinom. 

Dokumentarec pa je očitno pritegnil tudi dovolj zanimanja s strani organizatorjev: Liebling se je pri svojih 60. letih končno vsaj malo postavil na noge, se končno odselil iz mamine kleti (to je zaenkrat še nepreverjen podatek, a upam, da mu je uspelo) in odšel doomirat svet. Pri 60. letih so se mu končno uresničile sanje.

Po svojem potepanju po svetu pa je tudi dvakrat obiskal Slovenijo. Prvič v sklopu festivala Metaldays, drugič pa pred nekaj dnevi, ko je ta skupina optičnih Apolonov s predskupinama Mother's Cake in Tytus obiskala Mostovno. In, kako je bilo?

Prvi so tole mineštro od koncerta odprli italijani Tytus, ki so na sceni šele dobri dve leti. Če tega podatka ne bi spretno googlal, bi mislil, da skupaj aktivno igrajo od začetka zlatih časov NWOBHM, kajti zvenijo identično vsem tem bendom. Pa je to slabo? V bistvu ravno nasprotno. Ko si dva totalna ne-hevi-metalca oziroma sludge-or-die ventilatorja še kake pol ure po koncertu "prepevata" ravnokar slišane komade, potem je moralo biti super. Čeprav je sama glasba Tytus zelo klišejska za žanr (oziroma je mestoma kar kopija kakšnih Iron Maiden), je bila super odigrana. Ritem sekcija, vokali, solaže - vse je bilo na vrhuncu. Zelo klišejskem in že stokrat slišanem, a še vedno na vrhuncu. Zabavno. 

Naslednji so na oder stopili avstrijci Mother's Cake. Načeloma me vedno spreletijo mravljinci, ko slišim za skupino s tako neumnim imenom, ampak avstrijci so me prisilili, da sem se znebil svojih začetnih predsodkov kot moja genetika las. Tole je bil verjetno eden bolj zanimivih nastopov, ki sem jih videl v zadnjem letu. Nekakšna mešanica med funkom/stonerjem/doomom/vsesplošno psihadeliko in Michael Jacksonom na vokalu. Aja, pa še velika doza progresive. In bilo je super, saj so komadi zveneli popolnoma naravno in neposiljeno. Na odru je vladala super energija, zaradi katere sem ostal in si ogledal celoten nastop. Glavna zvezda njihovega šova pa je bil eden in edini Bobby Liebling, ki se je kot nekakšen škrat naslanjal na zvočnik v prvi vrsti. Kmalu so ga opazili tudi njegovi oboževalci in nastop Mother's Cake se je spremenil v nekakšen impromptu foto-sešn z Bobbyevim legendarnim poziranjem. Pičku mater, ta človek nikoli ni bil lep, sedaj pa je samo še grši. 

Izgledalo je, da se je Bobby vseeno vrnil na stara pota, kljub temu, da je v dokumentarcu zvenel iskreno, ko je rekel, da se hoče znebiti svoje odvisnosti. Med ljudmi se je komaj premikal, pričakoval sem, da se bo zdaj-zdaj začel še slinit, vendar mu je nekako uspelo priti na oder s svojimi pajdaši. In čeprav med govorom momlja bolj kot Ozzy, še vedno lahko odpoje svoje, pičku mater, naše oči pa je nahranil tudi s svojim ritualnim mednožnim plesom, seveda, kolikor mu je rigor mortis sploh še dopuščal. Bend, ki izgleda kot neka arheološka najdba preteklega stoletja, je na odru še vedno prekleto živ, pa čeprav izgledajo kot romunske kopije voščenih lutk iz muzeja Madame Tussaud. Naredili so lep pregled svoje diskografije s kakšnim komadom iz nove plate, spet pa sem pogrešal Lazy Lady. Kakorkoli, koncert je bil res na nivoju, že dolgo pa nisem poslušal komadov pod 17 minut, kar mi je bilo tudi svojevrstno doživetje. Četrto nadaljevanje filmske franšize Night at the Museum: Alive in Nova Gorica nas ni razočaral, za Bobbya pa iskreno upam, da mu bo uspelo priti nazaj naslednje leto. 

Avtor: Jovo
twitter facebook