recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

13. 11. 2011  Dancing On Your Grave Fest  (12. 11. 2011, Trainstation Squat Kranj)
Dancing On Your Grave je bil uspešen ''fest'', pozitiven v vseh pogledih. Le ni mi jasno, zakaj bi vsak pil, karkoli mu ponudiš, medtem ko Smokija ni hotel skorajda nihče? Čudaki!

Po vseh teh letih obiskovanja koncertov še vedno lahko trdim, da me kot malo dete drži nek čar obiska pred tem iz moje strani neobiskanega placa. Trainstation Squat, naslednik AKD Izbruhovega Bazena in Subarta, je eden takih placov. Navidez zanemarjena, temno obarvana lesena bajta na kranjski železniški postaji, ob kateri sem se šetal kar nekajkrat in mi niti v najbolj norih mislih ne bi predstavljala placa za koncerte.

No, saj mi ni tudi Petek 13., kultna lovska koča v Železnikih, katere delovanje so ustavili nekaj let nazaj.

Vrnimo se k čaru. Neznan plac, ne toliko znani bendi, znane in hkrati neznane face na koncertu ... To je to. Trainstation Squat je od znotraj res dober klub – meni se zdi, da je akustika kul, oder je ogromen, varnostnikov ni oz. niso omniprezentni, šank je založen, vmes se rola dobra glasba, tudi osvetlitev je kul (verjetno bi me kak fotograf zdaj linčal, a vseeno). Kul plac, dostojen naslednik Bazena in Subarta.

Je pa skvot in temu primerno se kasneje izkaže, da ga rado obiščejo fantje v modrem. A o tem kasneje. Prvi so nastopili ljubljanski fantje, ki jih Jezušček nima rad, Hellsword. Že od prvega riffa naprej sem se vprašal, če nisem v letu 1985, ker fantje z izgledom spominjajo na nek miks Graveviolatorja in Angelripperja iz Sodom s Fenrizom na bobnih, vokalno so čisto Bathory, glasbeno pa miks starih Slayer, Celtic Frost, Sodom, Destruction in še česa. Človek bi pomislil na nerazpoznavno buko, a so daleč od tega. Dejansko so imeli najbolj jasen in udaren zvok. Peklenski riffi Ironfista, penk-penk bas Mikea Manslaughterja, ki pa prav lepo sledi kitarskim linijam, malce monoton, a vseeno ''straight-to-the-point'' boben Marka Massacra in peklenski smrad, ki ga bend povzroča. Folk je norel, dobro sprejel coverje od Celtic Frost in Bathory, vokalist/basist Mike Manslaughter pa je program res odlično povezoval. In bullet belt ni nikoli odveč. Nikoli! Nabavite njihov demo Blasphemy Unchained, ko spet izide enkrat po novem letu, če je verjeti Mikovim besedam.

Sledili so kranjsko-koroški Nature, ki sem jih končno gledal v celoti in moram reči, da sem kljub ne tako jasnem zvoku (na trenutke je bas kitara igrala vlogo duplih pedalov, če me razumete) prekleto užival. Če vzamem v ozir, da četrt benda nadaljuje zgodbo Sinbolic, da druga četrtina prihaja iz Scepsis, druga polovica pa je vsekakor domača v undergroundu, le da ne vem, v katerem bendu (bendih?), sem pričakoval nekakšen totalno ''Death influenced'' bend. No, zadeva je definitivno progg obarvana, ampak tisti mastni riffi, grmeči bas in hoglanovsko/christyjevsko razgiban boben gredo kar daleč od tipičnega Death klona. Še tisti deli, ki so umirjeni, ne spominjajo toliko na Cynic, kot na določene eskapade od Between The Buried And Me na plati Colors, medtem ko nenavadna ritmika spominja na novejše, ''djent'' ali pa vsaj ''gojiraste'' bende. Potem pa še res bolan vokal, ki me občasno spomne na Obscuro in vse skupaj prekleto deluje. Res deluje. Slišal sem, da marsikdo jamra nad njimi, ampak ne samo, da so tile fantje več kot sposobni, ampak poleg res norijo. Ne, to torej ni bend, ki samo stoji in ga vsi gledajo, kako je kul. Ne, tale bend izgleda kot če bi Luc Lemay oponašal Scotta Iana v S. O. D. Zakon! Tudi priredbi od Death sta bili super, medtem, ko je bonus segment s 14-letnim fantom, Otmarjem, na kitari, res bil pika na i. Sajmon bi rekel ĐĐĐĐĐĐĐĐĐĐĐ!

Kljub temu pa so za moje pojme pravi headlinerji bili slovensko-italijanski Slavocracy (foto: Nina Grad), ki – končno! – ne zvenijo toliko kot ripp-off Soilwork, At The Gates ipd. in so res zdaleč od tega, da bi igrali ''HC with passion''. Ne, Slavocracy žgejo dober miks modernega evropskega in ameriškega death metala (novejši Napalm Death srečajo World Under Blood in se sparijo z Aborted ali Scarve), z veliko dozo nasilnega grinda a la Misery Index, ravno prav obarvanimi groovy deli – drznem si reči – kakšnih občasnih Slipknot in z vokalistom, ki iz vas izvleče vse najbolj zmešano. Kado (ex-Evenrain), Mišo (ex-Entreat.), Jonatan (Azarath, guest-Naer Mataron itd.) in basist Lorenzo, so prikazali ogromen razpon glasbene dinamike, katere skupni imenovalec je uničevalnost. Tale bend je v živo kot jedrski napad – bleščeč in uničevalen! Tudi priredba od Napalm Death (Greed Killing) je bila do jaja, medtem ko je folk itak norel, ker je Kado tako zahteval (glasba pa tudi). In kljub temu, da je njega govorica bila res simpatična (koga ste še slišali govoriti z res prekrokanim glasom ''N'č, kranjski srčki ...'' ali pa – blasfemija! – ''Kje so tačke?''), a pristna, je začuda verjetno noben ''true'' metalec ni vzel za žalitev, saj je bend svoj pristen pristop do soljudi podkrepil z ubijalsko muziko. Kje je plata, mona?!!

Vmes so Slavocracy postali Slavkocracy, saj so nekje med njihovim nastopom prišli fantje in dekleta v modrem, češ da se je nek sosed pritoževal nad hrupom. Kakšen za vraga ima ta sosed sluh? V bližini ni ene same bajte. Ali pač? No, zadeva je dobila 30-minutno pavzo, ki jo je zapolnil kitarski talent alkoholno in drugače navdihnjenega Slavkota Manfrede, ki je igral, pel in se na tak umetniški način uprl sistemu. Vsaka mu čast. Evo – za isto ceno en glasbenik več! Seveda potem možakar ni hotel kar tako iti z odra ...

Morda je dejstvo, da so Slavocracy po tem incidentu igrali še vsaj 20 minut, botrovalo temu, da sem na Dekadent bil že krepko zjeban. Iskreno, niso mi sedli, boljše zvenijo na platah in vsekakor jim zvočna kulisa ni pomagala pri ustvarjanju nekega bombastičnega vtisa. A kdo sem jaz? Le eden. Večina dvorane je popolnoma uživala v atmosferično obarvanem (black) metalu, še posebej v dejstvu, da so začeli s prvim znanim singlom (Dissident Dream) in nadaljevali s Kres, kasneje pa celo šli skorajda po vrsti od plate do plate. Prav tako je nov basist Matej prinesel delež ploskanja iz strani svojih bližnjih metalskih frendov, ves nastop pa je bend izpeljal več kot korektno. Artur je dober frotman, clean vokali mu ne sedejo toliko kot kriki, bobnar je bil pretih, Galova ne-vem-koliko-strunka pa je tudi dajala krasno podlago. Dekadent obvladajo, pa naj mi je všeč ali ne.

A vseeno ne tako bombastično kot trije bendi pred njimi. Dancing On Your Grave je bil uspešen ''fest'', pozitiven v vseh pogledih. Le ni mi jasno, zakaj bi vsak pil, karkoli mu ponudiš, medtem ko Smokija ni hotel skorajda nihče? Čudaki!

twitter facebook