recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

15. 12. 2011  Cultured music for cultured people  (11. 12. 2011, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Cynic so tudi tokrat dokazali, da znajo ustvariti sinergijo med agresivnim in mirnim ter med surovim in kompleksnim.

Foto: Tina Ahačič

Cynic prvič v Ljubljani ...

Koncert so odprli angleški Chimp Spanner, ki so do nedavnega predstvljali le studijski projekt kitarista Paula Ortiza. Marsikdo pa ne ve, da je projekt star že skoraj 10 let, v tem času pa je Paul sam posnel dva studijska albuma. Letos pa je zaradi občasnih koncertnih ponudb našel še tri druge člane iz raznih drugih zasedb in se z njimi odločil nastopiti v živo. Chimp Spanner so instrumentalna zasedba, zato je edini glas bil prisoten kot napovednik komadov. Setlista se je osredotočala na zadnji album At The Dream's Edge in EP, ki bo dejansko izšel šele februarja pri založbi Basick Records. Glasba Chimp Spanner sprva deluje močno in zanimivo: težki riffi, ki spominjajo na Pantero, Meshuggah in novejše bende a la Tesseract, podkrepljeni s solažami kakšnega Steva Vaija in bobni, ki so hkrati kompleksni, a prijetni (kot bobnanje Gavina Harrisona iz Porcupine Tree). Osemstrunke, sedemstrunke, enostavni bobnarski set, nizkotonski bas - ni da ni. A proti koncu se je vse bolj kazalo to, da Chimp Spanner niso toliko raznoliki, kot hočejo delovati. Progovski pridih sčasoma zbledi v ''lounge music'', ostali deli pa postanejo predvidljivi in dolgočasni. Nekje sem celo slišal komentar, da ustvarjajo ''muziko za na Teletekst ali v dvigalo.'' (napisal: Ivan Cepanec)

Naslednji so na oder stopili težko pričakovani Cynic, ki jim je to bil prvi koncert pri nas. Posledično je na koncert prišlo ogromno ljudi, ki sicer na koncert ne sodijo, a očitno spremljajo skupino že vrsto let, kljub temu, da skupina ni obstajala več kot 15 let. Moram priznati, da je publika bila najbolj sproščena in kultivirana, kar sem jih do zdaj videl. Glede na to, da na koncerte hodim že skoraj 18 let, je to res sapovzemajoč podatek. Na koncertnem prizorišču in okoli ni bilo polno smeti. Prav tako ni bilo zelo vinjenih in nasilnih ljudi, ki bi kvarili vzdušje celega koncerta.

Samo že s tem so Cynic dokazali močan pozitiven vpliv njihove glasbe, saj očitno ne privlači nihilistov. Cynic so tudi tokrat dokazali, da znajo ustvariti sinergijo med agresivnim in mirnim ter med surovim in kompleksnim. Da so Cynic igrali točno, je res odveč reči, čeprav sta Paul Masvidal in Sean Reinert zopet nastopala z novim kitaristom in basistom. Več kot odlično je tako skupini uspelo poustvariti kozmični ambient, ki je prisoten na njihovih ploščah. Razen tega, da je nekje pri enem od prvih komadov zatajil mikrofon od bas bobna, je bil zvok idealen. Ko rečem idealen, mislim tudi na glasnost. Praktično si se lahko pogovarjal z nekom na koncertu. To pot je ubral le redko kdo.

Na odru je skupina delovalo dobro in usklajeno. Paul Masvidal je večkrat poskušal motivirati drugega kitarista, da bolj miga, saj je ta verjetno zaradi ne prav lahko igralnih riffov in vokalnih obveznostih na momente stal kot kip. Tako smo v prijetnem vzdušju vsi uživali v klasikah, kot so Veil of Maya, How could I?, Celestial Voyage, kot tudi v novejših komadih, ki so nastali po ponovni združitvi skupine.

Konec je res prišel, a bo spomin s tega koncerta marsikomu trajal večno, saj se ga bo vedno z veseljem spominjal.

Avtor:
twitter facebook