recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

2. 9. 2016  Brutal Assault 2016  (10. 8. 2016, Jaromer Češka)
Brutal Assault zagotovo ostaja v samem vrhu kvalitetnih festivalov ekstremne glasbe v Evropi.

Del Profanity ekipe je tudi letos obiskal festival Brutal Assault. Besede: Jernej. Foto: Simon.

Češki metal festival Brutal Assault, ki že od leta 2007 poteka na slikovitem prizorišču v trdnjavi Josefov v majhnem zaspanem mestecu Jaromer, je letos zaplul v tretje desetletje delovanja. Lansko leto je festival praznoval okroglo 20. Obletnico in predstavil nekaj novosti, ki jih je letos samo še nadgradil, zato je bila tudi 21. edicija Brutal Assaulta prav tako vredna obiska, kot lanska jubilejna. Vidi se, da se organizatorji učijo tako na uspehih kot na napakah in vsako leto izboljšujejo pomembne detajle pri organizaciji in ponudbi, zato se ne čudim, da festival iz leta v leto postaja bolj priljubljen pri ljubitelji ekstremne muzike.

Tako kot lansko leto, je Brutal Assault tudi letos ponudil bogat in raznolik glasbeni program, ki je vključeval kar 110 bendov, ki so v štirih dneh nastopili na štirih različnih odrih. Festivalsko prizorišče znotraj zidov trdnjave je kot prejšnja leta ponudilo tudi ogrmno tržnico z glasbenim in drugim blagom, obilo raznolike poudbe pijače in jedače, horror kino, chillout prostor, galerijo z likovnimi razstavami itd. Organizaroji se robusten prostor opuščene trdnjave izkoristili do maksimuma in ga uredili v unikatno festivalsko prizorišče. Letos so v eni od opuščenih dvoran uredili nov “chillout space”, osvetjen s fluroecentimi zelenimi lučmi, v katerem se je med koncertnimi predahi zlahka sproščati ob zvokih abientalne in drone glasbe. Ob natrpanem koncertnem urniku je bilo to kar dobrodošlo.

Glavna novost letošnje edicije Brutal Assaulta je bila uvedba brezgotovinskega sistema in čipirane festivalske zapestnice, ki je služila kot sredstvo za plačevanje. Inovacija je pozitivno vplivala na uporabniško izkušnjo, saj je pohitrila plačevanje vseh festivalskih storitev in zmanjševala vrste. Prav boj proti dolgim čakalnim vrstam je stvar, ki se ji organizatorji posvečajo vsako leto. In če lahko njadem kakšen minus na letošnjem Brutal Assaultu je to neznosno dolgo čakanje na registracijo in festivalsko zapestnico. Ta težava pa ni odvisna zgolj od organiztorja, ampak tudi od udležencev. Letos sem na primer zaradi nesposobnosti mojih novinarskih kolegov, ki ne znajo slediti preprostim navodilom, na registracijo svoje novinarske akreditacije v vrsti čakal skoraj tri ure.

Prvi dan

Zaradi omenjene težave s čakalnimi vrstami sem žal bil primoran izpustiti prvi nastop z mojega seznama, koncert zasedbe Goatwhore, sem pa usple uloviti nekaj nastopa italijanskih prog death metalcev Sadist. Ravno prav za uvod v festivalsko koncertno vzdušje. Sledila pa je vrsta koncertov brez kaka daljše možnosti za predah. Že prvi večer je bil koncertno zelo intenziven

Ko se je začel dan počasi prevešati v večer pa je že sledil prvi zelo pričakovani nastop - nastop ameriške kultne zasedbe Neurosis. Skupina je v enournem festivalskm setu predstavila tako starejšo glasbo od albuma Enemy of the Sun (1993) do plate A Sun That Never Sets (2001), kot tudi novejše komade s Honor Found in Decay (2012) in aktualnega albuma Fires Within Fires (2016). Na moje presenečenje me njihov nastop ni preveč navdušil, izpadli so nekako mlačno in pasivno. Od veteranov tega res nisem pričakoval.

Ko nekakšna protiutež nastopu Neurosis je sledil koncert Dying Fetus, ki so napadli publiko z vsem šusom. Odgrmeli so komad skoraj z vseh plošč, s poudarkom na zadjem albumu Reign Supreme (2012), predstavili pa so tudi komad “Induce Terror” z nove plošče, ki izde prihodnje leto. Po kratkem predahu sem si ogledal začetek nastopa Mastodon, ki so prav tako izpadli nekam mlačno, potem pa sem na manjšem Metalgate odru prisluhinil kontroverzni švedski zasedbi Shining, ki so v rahlo prenovljeni zasedbi na turneji praznovali 20. leto delovanja. Bend je v odlični formi in že večkrat preverjeno na odru zelo uigran. Zaigrali so nekaj komadov z zadnjega albuma Everyone, Everything, Everywhere, Ends (2015), nekaj fan favorite skladb kot npr. “Submit to Self-Destruction” in “Låt oss ta allt från varandra” in za konec še epsko “For the God Below”. Super koncert, poln groovy riffov, bluesovskih kitarskih solov in temačnih emocij.

Takoj pa nastopu Shining je sledil še en skadninavski veteran, Abbath, samonaslovljeni solo projekt nekdanjega Immortal frontmena, ki je zaradi pravnih sporov z ostalimi člani benda prisiljen nastopati pod tem imenom. Njegov solo prvenec je bil kar dobro kritiško sprejet in nekaj novih komadov je s svojim novim kvartetom zaigral tudi tokrat, glavnino svojega seta pa je pričakovano posvetil Immortal materialu. Abbath so odigrali zimzelene Immortal uspešnice kot so “Tyrants”, “One By One” in “Solarfall” in tudi redko slišno “Nebular Ravens Winter”. Osvežena Abbatova postava je nemara zvenela celo bolje kot Immortal pred (drugim) razpadom. Mogoče pa le gre za preporod in vrnitev k formi.

Prvi večer je na glavnem odrskem prizorišču zaključila pevka in kantavtorica Chelsea Wolfe, ki nastopa s spremljevalno zasedbo. Glavnino nastopa je posvetila svojemu zadnjemu albumu Abyss (2015). Njena mešanica temačne folk glasbe, gotskega rocka, metala in grobe elektronike je v poznih nočnih urah izjemno prijala in služila kot sprostitev po dolgem hrupnem večeru.

Drugi dan

Drugi festivalski dan smo se pod odrom zbrali že zgodaj popoldne on nastopu brutalne death metal zasedbe Aborted. Belgijci so predstavili svoj novi album Retogore, odigrali pa so tudi kar nekaj starejših komadov s plat Engineering the Dead (2001) in Goremageddon (2003). Čeprav so skozi leta postali že nekoliko enolični, so bili Aborted dober popoldanski šus.

Sledil je koncert koncert zasedbe Ihsahn, še enega solo projekta, ki tako kot Abbath, v živo deluje s spremljevalno zasedbo. Gre sevda za projekt nekdanjega frontmena kultne norveške black metal skupine Emperor Vegarda Sverreja Tveitana, bolj poznanega pod psevdonimom Ihshan. Ihsahn je v zadnjem desetletju po razpadu Emperor nanizal kar šest solo albumov, s katerimi je izpilil svojo že tako prefinjeno veščino komponiranja ekstremnega metala, hkrati pa je z glasbo veliko eksperimentiral in v svoje kompozicije brezsramno implemnentiral prvine drugih glasbenih stilov, od jazza do elektronike. Tokrat se v svojem setu ni dotaknil slavne pretklosti in igral Emperor materiala. Koncert je posvetil predvsem novi plošči Arktis (2016).

Sledil je koncert ameriških death metal veteranov Immolation, ki letos obeležujejo že 30. Obletnico delovanja. Njihovo poletno turnejo je zaradi urgentne družinske situacije žal moral predčasno zapustiti drugi kitarist Bill Taylor, zato je bend nastopil kot trio. Čeprav je bilo pričakovati, da bo posledično njihov nastop trpel zaradi pomanjkanja ene kitare, se to ni zgodilo. Najbrž so zarad nastale situacije nekoliko prilagodili program in odigrali več starejših komadov, nastop pa je trio izplejal perfektno, tako kot smo pri Immolation že vajeni. Slišali smo komade z zadnjih dve plošč, distopičnih Kingdom of Conspiracy (2013) ter Majesty and Decay (2010), nekaj klasik s prvenca Dawn of Possession (1991) in pa svežo skladbo “Epiphany”, ki bo izšla na novem albumu prihodnje leto.

Proti včeru sta sledila nastopa thrash legend Exodus in death metalcev Gojira. Vtise s teh dveh koncertov je strnil naš fotograf Simon: “Exodus sem si imel možnost že ogledati na odru festivala Metaldays, na katerem so me totalno prevzeli, zato je bila edina logična odločitev, da si jih ponovno ogledam tudi na odru Brutal Assaulta in morem reči, da me tudi tukaj niso razočarali. Čeprav sem rahlo pogrešal kitarista Garya Holta (bil je odsoten zaradi turneje s Slayer, namesto njega je vskočil Kragen Lum; op. Jernej), me je celotna zadeva prepričala in morem reči, da se bom na njihov koncert rade volje še kdaj vrnil. Večer se je prevelil v noč in takoj za Exodus nastopili Gojira. Ljudi se je trlo, moral pa si imeti veliko sreče, da si našel primeren kotiček zase. Šlo je za enega najbolj obiskanih koncertov celega festivala. Gojira so svoj uspeh še dvignili z novo ploščo Magma, ki je tudi na odrih slišati odlično! Koncert je bil fenomenalen.”

Sledil je koncert veteranske industrial zasedbe Minstry, ki je bil po mojem skromnem mnenju vrhunec drugega festivalskega večera in tudi letošnjega Brutal Assaulta v celoti. Ministry je eden od tistih bendov, ki je v svoji dolgi karieri doživel vse prigode in nezgode rock’n’rolla, nekako preživel, in kljub prezgodnjemu odhodu dolgoletnega kitarista Mika Scaccie ustvarja naprej ter ostaja relevanten tudi v tem času. S kombinacijo hadbangerskih komadov, lightshowa, politično angažiranih vizualizacij in karizmatičega nastopa ikoničnega frontmena Ala Jurgensena je bend zgoščeno množico popolnoma razdivjal. Set je vključeval tako novejši material kot kultne klaslike s konca 80. in začetka 90. let. Ministry so bend, ki ga je res treba doživeti v živo.

Po intenzivnem koncertnem doživetju je prijalo malo oddiha, zato sem na malem Oriental odru prisluhnil japonski instrumntalni rock zasedbi Mono, ki je ustvarila izvrsten temačni ambient v oktagonalnem atriju trdnjave Josefov. Medtem si ji na glavnem odru Simon ogledal nastop metalcore zasedbe Parkway Drive: “Bil sem presenečen. Z lahkoto rečem, da so bili eden najboljših nastopov na celotnem festivalu. Norija se je iz komada v komad stopnjevala, podkrepljena z zelo dobrimi scenskimi efekti. Ljudje so zblazneli, bend pa se je redko ustavljal, zgolj toliko, da so obiskovalci lahko prišli do malce sape. Ogled benda priporočam, saj imajo res odlično energijo na odru.”

Večera pe še ni bilo konec. Po rahli sprostitvi, ki jo je z obujanjem 80. let s svojim retro electro synthom ponudil Pertubator, nas je čakal še nasop norveškega black metal benda 1349. Bend, ki s svojim imenom obuja spomin na bridko “črno smrt”, ki je opustošila Evropo, je svoj masivni kotel glasbenega kaosa neusmiljeno izlil na publiko, ki je kljub poznim nočnim uram vztrajala pod odrom. 1349 so nastopili v svoji tipični misantropični in nihilistični maniri, z zidom zamazanega kitarskega trušča, tesnobno atmosfero in nustalvjivim bobnom tolkalskega mojstra Frosta, set pa so skoraj v celoti posvetili zadnjemu albumu Massive Cauldron of Chaos (2014).

Tretji dan

Tudi tretji festivalski dan smo že zgodaj popoldne stali po odrom. Najprej sem si ogledal švedske death metal staroste Grave, ki so nastopili z nagravžnim in žaltvim zvokom. Bend je odigral nekaj komadov z zadnje plate Out of Respect for the Dead (2015), večinoma pa odžagal starejši material s prvih treh plošč Into the Grave (1991), You’ll Never See (1992) in Soulless (1994). Takoj za njimi je sledil nastop še enih starost, kanadske zasedbe Voivod. Voivod so s svojo unikatno sorto heavy metala in wacky street punk odnosom kljub zgodnji uri dodobra razburkali avditorij. Uživali smo lahko v klasikah z albumov Rrröööaaarrr (1986), Killing Technology (1987) in Dimension Hatröss. Bend pa je v set vključil tudi nekaj komadov z zadnjih izdaj Target Earth (2013) in Post Society (2016), s katerimi je dokazal, da tudi po tragični smrti kitarista Piggyja lahko živi in ustvarja naprej.

Pozno popoldne sem si na malem odru ogledal delček nastopa norveškega benda In The Woods, ki pa je izpadel tako neprepričljivo, da sem se se raje spet sprehodil do glavnih odrov in poslušal Obituary. Ob njihovem koncertu je bilo jasno da se je festival prešel vrhunec dogajanja, petkov večer se je dodobra začel. Obituary so nastopili pred ogromno množico in ker se je bilo nemogoče preriniti kam bolj v ospredje, sem jih poslušal bolj iz ozadja. Tudi oni so, tako kot Grave pred njimi, igrali predvsem material iz 90. let, s poudarkom na prvih dveh ploščah Slowly We Rot (1989) in Cause of Death (1990).

Vrhunec tretjega dne je bil najbrž za večino obiskovalcev nastop norvežanov Satyricon. Bend je letos ob 20. obletnici albuma Nemesis Divina (1996) nastopil s posebnim setom, v katerem so v celoti odigrali ta kultni album. Lepo je bilo slišati redko igrane stare komade kot sta “The Dawn of the New Age” ali “Immortality Passion”. Je pa množica v prvem delu koncerta ostala precej mirna, razživela se je šele ob zlajnanih hitih “Mother North”, “Fuel for Hatered” in “K.I.N.G.” ob koncu seta. Za njimi so kot drug glavna atrakcija večera nastopili Arch Enemy, a njihov nastop me ni posebej zanimal. Veliko raje sem si na mali Oriental oder šel ogledat koncert japonske zasedbe Sigh, čudaške, eksperimentalne, avant-gardne metal zasedbe, ki s svojimi koreninami sega v začetke black metal gibanja zgodnjih 90. let. Na evropskih tleh je Sigh težko videti, zato je bila to zelor edka priložnost, da jih doživimo v živo. Tako kot njihova muzika, je bil tudi njihov nastop ekscentričen in teartaličen - rekviziti, kostumi, ogenj, kri. Pozornost pbulike sta si nenehno izmenjevala frontmen, multiinštrumentalist in dolgoletni idejni vodja benda Mirai Kawashima ter njegova soporga, odštekana saksofonistka in vokalistka Dr. Mikannibal. Sigh so nas tekom koncerta popeljali čez dobršen del svoje diskografije, od prvenca Scorn Defeat (1993) do zadnje plošče Graveward (2015). Definitivno najbolj nenavaden in unikaten nastop na letošnjem festivalu.

Po nastopu Sigh sem si na malem odru ogeldal še nastop nemške ebm/industrial zasedbe Die Krupss, ki me je pustil precej hladnega, prav tako tudi švedski black metalci Dark Funeral, ki so zaključili program na glavnem odrskem prizorišču.

Zadnji dan

Sobotni program je obljubljal še nekaj dobrih koncertov, večerni vrhunec pa je bil predvsem temačno obarvan. Popoldne smo si ogledali še dve veteranski skupini. Nemški thrasherji Holy Moses, ki z nekajletno prekinitvijo delujejo že od leta 1980 so nam odigrali starošolski set s komadi z albumov Finished with the Dogs (1987), The New Machine of Liechtenstein (1989) in World Chaos (1990). Na malem odru pa so razgrajali ponovno aktivni ameriški death metalci Angelcorpse. Žal so nastopili z zelo nerazločnim in zamaztanim zvokom, so pa kljub temu ustvarili dobro, temačno atmosfero.

Zaključni večer letošnjega Brutal Assaulta se je začel s koncertom legend newyorškega HC-ja Agnostic Front, nadajeval pa s poljskimi prvaki Behemoth, ki so znova poskrbeli za odrski spektakel. Behemoth so v celoti odigrali svoj zadnji album, opus magnum The Satanist (2014). Nemci Destruction so pripravili strašolski set s klasikami z albumov Infernal Overkill (1986) in Eternal Devastation in še kakšnim novješim hitom. Večera pa še zdaleč ni bilo konec.

Na vrsti je bila še cela plejada black metal bendov, ki so festival zavili v mračno atmosfero. Na Oriental odru sem si najprej ogledal nastop finskih tri Archgoat. Starošolsko, primitivno, bestialno. Archgoat s svojim minimalizmom in monotonostjo, za razliko od nekaterih drugih bendov, premorejo dovolj groova in udarnosti, da obdržijo pozornost publike. Istega pa ne bi moral trditi za poljsko enigmo Mgla, ki je dobre kritike požela za svoj zadnji album Exercises in Futility (2015), v živo pa nekako ne deluje prav najbolje. Bend s svojim statičnim nastopom in monotonimi komadi definitivno ne spada na velike festivalske odre, saj hitro postanjeo dolgočasni.

Na malem odru sem si zato z večjim veseljem ogledal nastop Venom Inc., zasedbe ki združuje originalne in nekdanje člane legendarnih Venom, Jeffa "Mantasa" Dunna (kitara), Anthonyja "Abaddona" Braya (boben) in Tonyja "Demolition Mana" Dolana (bas/vokal). Bend je resnično zvenel dobro, stari mački na odru pa so Venom klasike “Black Metal”, “Countess Bathory”, “Die Hard”, “Angel Dust”, “Welcome To Hell”, “In League With Satan” idr. odigrali uigrano in suvereno.

21. edicijo na Brutal Assaulta so na glavnem odru pokopali nemški black metalci Darkened Nocturn Slaughtercult. Kako primerno. Gre za mogoče malo manj poznano zasedbo, ki pa deluje že slabih dvajset let. Pod oder so kljub pozni uri privabili kar nekaj radovednežev, ki so imeli kaj za videti in slišati. Za razliko od Mgle so Darkened Nocturn Slaughtercult nastopili z nekakšno ambivalentno in šokantno prezenco, skoncentrirano predvsem v enigmatični pevki in kitaristki Onielar, ki je kot nekakšna morbidna nevesta impozantno zavzela oder. Njen odrski nastop mi je bil všeč predvsem zato ker je bil nekakšna antiteza bolj pogostim seksapilnim in seksualiziranim vlogam ženskih vokalistk v metal bendih, kot npr. White-Gluz v Arch Enemy. O ne, Onielar ne nastopa kot nekakšna nališpana lutka, temeveč kot prikazen, ki prevezema dominantno pozicijo na odru, in to ne s svojo seksualnostjo, temveč s svojim muziciranjem, in ruši ustaljene patriarhalno vsiljene spolne vloge žensk v bendu. Darkened Nocturn Slaughtercult nastopijo surovo in res ekstremno. Onielar ob neustavljivih blast beatih neusmiljeno muči kitarski vrat in glasilke, med pavzami namesto vode pije kri, ob tem izvaja nekakšne mini rituale in nasploh poskrbi, da celoten koncert izpade nekako nadrealistično. Super gesta za zakluček festivala, saj je njihov nastop pustil močan vtis.

Ob koncu lahko rečemo, da Brutal Assault nadalljuje po smernicah, ki jih je začrtal lansko leto. Bogat program s štrimi odrskimi prizorišči praktično ne pusti dihati in poskrbi za glabeni overdose. Edina slaba stran takega programa je to, da je fizično nemogoče videti vse željene nastopajoče skupine, saj se je delnemu prekrivanju programa nemogoče izogniti. Festival se z organizacijskega vidika izbolšuje vsako leto. Posebej gre pohvaliti brezgotovinski sistem plačevanja in VIP kamp, ki za majhno doplačilo omogoča res prijetno in varno bivanje na festivalu.  Brutal Assault zagotovo ostaja v samem vrhu kvalitetnih festivalov ekstremne glasbe v Evropi.

twitter facebook