recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

recenzija

19. 12. 2016  Armaroth - Zenith  (samozaložba, 2016)
Too extreme!

Gorenjski death metalci Armaroth so zadnja leta bili aktivni predvsem na odrih, a novega studijskega materiala ni in ni bilo na spregled. EP iz leta 2011, False Visions, je kazal, da je mladi gorenjski kvintet sposoben odpičiti soliden, a precej generično zveneč death metal. Pisca te recenzije je zanimalo, kako pa bodo zveneli Armaroth v prihodnje, kako bo pravzaprav zvenel njihov prvi pravi studijski dolgometražec. Sprva so bila pričakovanja, a so ob dolgem čakanju jela usihati. In ko se je že mislilo, da od prvenca Armaroth ne bo nič, so mladeniči izdali singla Diamox in Deep Of Throats, ki sta pokazala, da so leta odrskega udejstvovanja in piljenja inštrumentov v placu ter širjenje življenjskih obzorij obrodila sadove. A kakšne sadove, si ni bilo moč predstavljati, dokler nas ni z vso močjo v začetku decembra udaril prvenec Zenith.

Pričakovati je bilo, da bo dolgometražni izdelek gorenjskih mladcev bil surov in silovit, a kar je prišlo iz studia, je vse to – in še več. Album Zenith z veseljem postavimo ob bok letošnjem rušilnem deathcore izdelku Void prav tako gorenjskih brutalnežev Within Destruction, saj ponuja sonično destrukcijo neslutenih moči. A na drugačen način. Dočim je Void nehumano brutalna doza slemajočega deathcora, je Zenith miks več svetov. Nadgrajuje namreč death metalsko osnovo, ki je tako lepo izražena na EP-ju False Visions, in sicer predvsem z elektronskimi vložki, groovom ter precej nepričakovanimi prijemi predvsem na vokalnem področju. Kdor pozna člane gorenjske death metal mašine, ve, da gre za posameznike, ki kažejo velik interes do različnih glasbenih izraznosti in prav to se kaže v njihovem prvencu. Zenith je po eni strani doza death metala, a bolj tistega nove ere, ki spominja na kasnejše Decapitated, Whitechapel, Aborted ipd., po drugi strani pa eksperimentira tako z elektroniko kot z različnimi psihedeličnimi vložki, s čimer se približajo kultnim Pyrhonn, Orbweaver in Gigan. Zanimivo je, da pri tem ne gredo tako daleč v neslutena psihedelična kraljestva, da bi lahko očitno kazali naslanjanje na Oranssi Pazuzu ali pa Portal. Vseeno pa imajo Armaroth še nekaj zanimivih kart v rokavu – recimo, mnoge spastične izpade, ki so očitni »hommage« kmalu upokojenim Dillinger Escape Plan, ter groove, ki pa se očitno napaja v segmentih Decapitated in Meshuggah ter najboljših letih kalifornijskih legend Fear Factory.

Album nam ponudi kup pesmi, ki so polne težkih riffov, ki črpajo iz moderne tehnične death metal šole, stare death metalske šole, djenta in še česa. Pri tem lahko dobimo enostavno zveneče stvari, ki se brez pomisleka in brez opozorila prevesijo v kompleksnejše stvaritve, čeprav bi težko rekli, da bodo Armaroth s kompleksnostjo kitarskih linij in solaž konkurirali recimo kanadskim tehničnim death metal bendom tipa Archspire ali Beyond Creation. So pa nevarni v nalezljivosti riffov – dostikrat se boste ujeli, kako si požvižgavate kak riff ali melodijo ali pa ga brundate v brado, medtem ko ste začudeni ob vprašanju ''Ali je mogoče narediti tako enostaven in nalezljiv riff v današnjem času?'' Očitno je in prav tu leži velika moč prvenca gorenjskih Armaroth. Kitarista Martin Jagodić in Klemen Govekar črpata iz različnih vplivov in kitarsko delo vsekakor uspešno spaja razna glasbena, čeprav še vedno ekstremna izrazja. A to ni vse.

Zenith nasploh ponuja komade, ki se med seboj v večini primerov precej razlikujejo. Medtem ko so eni docela hitri in rušilni, so drugi počasnejši, masivnejši. Vsi pa so nalezljivi in dobro strukturirani, res gredo v ušesa in zlezejo pod kožo. Tudi takrat, ko izpadejo najbolj nepredvidljivi, kaotični in nenaravni. Tukaj pride do izraza tudi rušilna ritem sekcija, v kateri prednjači novi bobnar Rok Lukavečki, čeprav tudi basist Vid Pobegajlo ni od muh. Ritmi se gibljejo v vseh hitrostih in močeh, medtem ko je sinhronost z basom tisto, kar spominja na najboljše čase Fear Factory. A vse to še ne bi bilo tako učinkovito, če zadeve ne bi okronal vokal Filipa Košnika.

V ekstremni glasbi se le redki upajo izraziti na toliko načinov kot Filip. Medtem ko se bendi danes – vsaj v ekstremni sceni – večinoma gibljejo med kruljačino tipa Whitechapel in Through The Eyes Of The Dead, ''clean'' vokali in kričanjem, Filip gre še naprej in včasih govori, včasih poje, velikokrat se prav dere, s čimer spomni na The Dillinger Escape Plan ali Decapitated. S tem dobijo teksti in pesmi bogatejše in večplastne izraze, dinamiko pa lepo podkrepita še gosta, Gianni Poposki iz Noctiferie ter Petra Ambrož, ki se prikažeta v dveh komadih. Mogoče vokalno Armaroth ne gredo tako daleč kot Cattle Decapitation na zadnjih treh izdelkih, a vseeno je lepo slišati, da Filip lahko učinkovito združi različne vplive.

Omenjeno je bilo tudi, da album bogatijo psihedelični vložki predvsem elektronske narave, kar je res, čeprav je gotovo še mesta za take inserte. Menim, da bend še raziskuje ta kraljestva, tako da kakšnih Ministry, Circle Of Dust, Bile ipd. eskapad ne pričakujte, je pa lepo videti, da vsaj v Sloveniji razen Noctiferie in Dekadent še kdo drzno izkorišča moč novih glasbenih izrazij. Vložki so omejeni na posnemanje bližnjevzhodnega melosa ali pa ustvarjanja hladnih, mašinskih atmosfer in so res bolj ko ne v ozadju, a vsaj motijo ne in kaže, da so več kot le sami sebi namen. Zanimivo se čuti drzno eksperimentiranje posebej v zadnjem komadu, kjer imamo občutek, da se v ozadju pojavlja celo saksofon. Prav zanimivo bo videti, kako bo morda v prihodnosti elektronika začela dominirati v izrazju Armaroth, a to so za zdaj že špekulacije in odhajanje na stranpoti domišljije.

Kaj je torej slaba stran prvenca Armaroth? Iskreno, ni je najlažje najti – album namreč ponuja lepo število ne preveč dolgih komadov, pa še ti so med seboj v večini primerov izjemno različni, čeprav imajo skupne točke, zaradi katerih veste, da ne poslušate benda s problemom shizofrenije in ki zna ponuditi zanimivo poslušanje. Ne bomo zavajali – Armaroth so extreme metal bend in v osnovi bo to vsakem jasno v prvih desetih minutah, a jasno je tudi, da ekstremnost ima veliko obrazov in gotovo bo zanimivo videti, katere vse bodo Armaroth razkrili v prihodnosti. 

twitter facebook