recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

recenzija

29. 10. 2017  Dying Fetus - Wrong One To Fuck With  (Relapse, 2017)
The CD is the right one to fuck with!

Moram priznati, da sem ob prvem poslušanju kontroverzno naslovljenega najnovejšega albuma zasedbe Dying Fetus, Wrong One To Fuck With, ostal … no, nekako hladen. Namreč, po res odličnem albumu Reign Supreme sem pač težko našel mesto za WOTFW. Nekako se mi zdi, da ga ni niti mogel doseči niti preseči, a potem sem ugotovil, da sem storil napako.

Iskal sem ponovitev preteklosti, identično kopijo prejšnje plate.

Nato sem pogledal stvar z drugega zornega kota. Rekel sem si, da ne bom gledal v preteklost in bil nostalgična pička, sploh pa, da ne bom tisti, ki še zdaj trdijo, da DF po albumu ''Destroy The Opposition'' samo še brcajo mrtvega konja al' kak se že reče.

Neobremenjeni s preteklostjo boste WOTFW hitro sprejeli kot še en DF opus. In to seveda kvaliteten, kajti priznamo si – mogoče v death metalu niso najbolj izvirni, a ko DF naredijo plato, se ne zajebavajo. Prejeli boste namreč dozo udarnega, glavo brcajočega death metala.

WOTFW ponuja vse, kar hočete od DF – groove, odličen miks dveh vokalov, kitarsko predrkavanje in posiljevanje tistega tipičnega DF riffa, udaren bas, ki ob kitarskem drkanju ne zaostaja z opletanjem tonov/strun/prstov ter seveda bobnanje, ki je lahko hitro, počasno, vsekakor pa po udarnosti, kompliciranju ali gruvanju konkurira obema inštrumentoma.

Plata je precej dolga in mogoče je to na trenutke malce zoprno, saj brcanje v jajca gubi efekt s časom, a po drugi strani ponudi zanimivo dinamiko – imate komade, ki se v gruvu in 'enostavnosti' ali (mogoče bolje) direktnosti spogleduje s prvima dvema platama in EP-jem, potem so tu komadi na sredini, ki so čisti poklon ameriškemu death metalu, ki ga v odmerjenih dozah DF ponujajo na EP-ju History Repeats oziroma albumu Reign Supreme, vsekakor pa Sean Beasley, Trey Williams in John Gallagher še vedno veliko stavijo na to, da ponudijo veliko količino informacij, kar spomne na dostikrat spregledan album Descent Into Depravity.

Ko se otresete občutka, da ste tole vse že slišali, najdete unikatnosti v komadih, pa naj bo to kak arpeggio, raba duplih pedalov, dobra postavitev vokalnega napada ali pa zgolj ruženje bas kitare v ozadju.

Ali bend ponuja kaj novega? Glede na preteklost ne, a vsaj ne gre pod standarde, ki jih je postavil s preteklimi izdajami. Album WOTFW je res dober v tem oziru.

Ali se bend ponavlja? Kdo pa se v death metalu po skorajda 30 letih ne ponavlja?

Kaj pa je izstopajočega? Poleg starega logotipa, ki spominja na prvi dve plati in EP res nepričakovan solo v komadu Reveling In The Abyss. Pa še marsikaj.

Si nabavim ta CD? Če si DF fan, je odgovor že na dlani.

Bom nategnjen? Na prijeten način. The CD is the right one to fuck with!

Naj grem jutri v Orto? DA!!!

twitter facebook