recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

recenzija

14. 4. 2014  Aurora Borealis - Worldshapers  (Xtreem Music, 2014)
Vsekakor poslušljiv in prijeten izdelek – ako se le navadite vokala.

Ron Vento je stari znanec ameriške underground scene, ki z bendom Aurora Borealis že dolgo deluje v omenjenem podtalju. Njegova ljubezen tako do death kot do black metala je rezultirala v zelo poslušljivem in jasno definiranem glasbenem izrazu (ki seveda ni nikoli izgubil na svoji agresivni naravi – vseeno zadeva prihaja iz Floride in iz ZDA nasploh), ki je znan po tem, da je v preteklosti zamenjal kar nekaj prominentnih bobnarjev (Tony Laureano, Tim Yeung, Eric Sayenga in Derek Roddy), še bolj pa je znan po svoji precej neprofitno usmerjeni dejavnosti (Ron namreč dovoljuje download vseh plat z uradne strani, z izjemo trenutno aktualne – kar pomeni, da si zastonj lahko dol potegnete 5 plat! – klik!).

Tako kot prej, nas tudi album Worldshapers popelje v sonično potovanje, kjer se mešata jasna zvočna podoba, ki v sebi združuje agresijo in nalezljivost boljše zvenečih ameriških death metal riffov (mislim recimo na zadnje Deicide, vmesne stvaritve Death itd.) z melodičnim pridihom tako ameriškega modernejšega death metala v stilu The Black Dahlia Murder kot predvsem evropskega black metala a la Dissection. Album je osredotočen na hitrejše ritme, ki pa vseeno samozavestno odstopijo prvo mesto kitaram – Ron Vento kot kitarist/vokalist/programer/liricist/občasni basist gradi moč benda in albuma Worldshapers na kitarskih riffih, solažah, leadih ipd. Ki mogoče dostikrat spomnijo na že slišane riffe bogate ekstremno metalske zapuščine, a vseeno so dobro povezani v strukturah, tako da je eno gotovo – Aurora Borealis znajo napisati pesem. Basovska podlaga Jasona Ian-Vaughn Eckerta je tudi očitno prisotna, a ne pretirano izstopajoča.

Mogoče kljub ne toliko direktni postavitvi v sonični podobi v ospredje rinejo bobni (tokrat) Marka Greena, a so razgibani tako hitri kot počasni ritmi vseeno precej enostavni in na ravno pravih mestih obogateni, tako da po dolgem času vsaj z ameriškega področja pride bobnar, katerega delo ni namenjeno temu, da po poslušani plati izgovorite najprej sledeče: ''Koji bobni, stari, ej!''

Ob dobri glasbeni podobi in dokaj razgibanih strukturah pa album Worldshapers ponuja eno slabšo točko, ki mene vedno moti vsaj že odkar sem slišal album Relinquish (2006), in sicer je to Ventov vokal. Le-ta je namreč precej suhoparno kričeč in nekako tako postavljen v miks, da ni nekje v ozadju ali pa preveč v ospredju, a je vseeno nekako … moteč in omniprezetno zoprn. Mogoče nas spomni na Kiljoya iz Necrophagie (pa čeprav je dotični možakar v svojem vokaliziranju mnogo bolj dinamičen in spreten) ter na vokalista Daath (album The Hinderers), a to je res edina asociacija. OK, lahko rečemo, da je vokal samosvoj (for lack of a better word), a to še ne pomeni, da paše v poslušano. Dejansko je precej zoprno, ker je prevladujoče kričanje, ki ga občasno poudari očitno nedinamično kruljenje (pa ne na kul Deicide način) in je tako karizmatično, da človek pomisli na slabše trenutke tudi floridskih Order Of Ennead. Krik, ki to je in hkrati ni. Težko je natančneje opisati, kje leži ''zoprnost'', a zarolajte si kak komad in prišli boste – verjetno – do podobnih ugotovitev. Pač, moti.

Besedilno se tole giblje v mitih in legendah ter teorijah zarote, ki se vežejo na t. i. plazilce iz vesolja, sistemske gospodarje, ''powers that be'', niti ne toliko iluminatije (ali pač?) ipd., je pa malce drugače od zgodb, ki smo jih – če prav pomnim – vajeni od prejšnjih plat.

Vsekakor poslušljiv in prijeten izdelek – ako se le navadite vokala.

twitter facebook