recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

recenzija

28. 4. 2017  Warbringer - Woe To The Vanquished  (Century Media Records, 2017)
»Glede na slišano na plošči lahko iskreno potrto povem, da mi je žal, da sem preskočil njihov letošnji koncert v okviru Orto festa v Ljubljani; obljubljam, da bom spremljal njihov nastop na letošnjem Brutal Assaultu in popravil to napako!«

O vojni se v metalu poje na različne načine. Po lastnih metalskih izkušnjah se pri obravnavanju vojne tematike največkrat uporablja vzvišeni diskurz epskosti – kot o nečem megalomanskem, pompoznem junaškem, častnem in slavnem. Tak pristop k tematiki opredeljujem kot generalsko-propagandni, ki nastaja v 'varnem zaledju'. Tako prizmo obravnave vojne pogosto uporabljajo power metal skupine, npr. Sabaton (vendar ne pa vedno, Cliffs of Gallipoli in The price of a mile sta primera svetlih izjem). Na drugi strani imamo skupine, ki glasbeno prikazujejo drug obraz oz. antipod veličastnosti podobe vojne skozi slike uničenja, lakote, bolezni, trpljenja, brezsmiselnih žrtev, krutosti orožja, brezsmiselnost žrtev, hitro tonjenje v pozabo 'herojev' brez činov in njeno nesmiselnost, ob tehtanju, kaj je bilo v njej izgubljeno v odnosu na dosežke. Primer take plošče je plošča God Dethroned Passiondale, v veliki meri posvečena nečloveškostim 1. svetovne vojne, in tudi tu recenzirana plošča thrasherjev Warbringer.

Ja, gre za odličen thrash, ki ga v prispodobi lahko opišem kot ušesa topečo in možgane drobečo baražo izstrelkov modernih večcevnih raketometov. Glasba Warbringer zveni surovo, nasilno vendar tehnično bolj sofisticirano, kot glasba mastodontskega tanka Mark V iz 1. svetovne vojne z imenom Sodom ali kot glasba Panzerkampfwagen Tiger Ausf. B iz 2. svetovne vojne z imenom Deströyer 666. Na plošči Woe to the Vanquished ni prostora za pretirano liričnost in sentimentalnost, saj jo sestavljajo z besom vroče pesmi vojni tistih, ki vedo, da jih bo mati vojna pogubila. Vojna je smrt in smrti prapor je le temno siva jekleno hladna kosa in ta prapor je glasba Warbringer.

Skozi poslušanje plošče poslušalec kaj hitro pride do spoznanja, da je posadka bojnega stroja Warbringer odlična uigrana in se koherentno in usklajeno odziva v vsaki situaciji, pa naj gre za pesmi, ki govorijo o tragediji žrtev vojne, o gluhi praznini, ki nastopi na bojiščih ob koncu vojne ali za predstavljanje in interpretacijo direktnih učinkov 'carpet bombinga'.

Mojim ušesom najboljše pesmi na plošči, na kateri nobena pesem ni slaba?

Družbeno kritična Remain Violent, ki spodbuja k vojni slehernika (v slovenskem kontekstu: vsakega Janeza Novaka) proti oblastnim strukturam in njihovim represivnim organom. Gre za brezkompromisni in uporniški thrash, kakršnega so v žezlo metala vžgali njegovi ustanovitelji (founding fathers) v osemdesetih letih. Pesem je pisana za noge in roke medvedje pozibavajočim se mosherjem. Gre enostavno za zvočni in besedilni upor. Ko bi bili anarho-fundamentalisti in dušebrižniki skozi zidove svojih manter sposobni prepustiti in z abstrahiranjem predelati kaj več od retardiranega p**ka in bebastega rap-a, bi Remain Violent zagotovo postala njihova himna upora … Ampak ja, je že tako, da glasbeno oznanjanje kritike sistema in upora krivicam, ki jih slednji povzroča pač v taki, glasbeno bolj sofisticirani obliki, na srečo, stoji na plečih glasbeno naprednejše vrste – na metalu.

Shellfire je glasbeni šus v glavo, ki se začne s prvinskim krikom in stampedom bobnanja. Segment matere vojne – topovsko obstreljevanje je upodobljeno v vsej svoji intenzivnosti in napetosti. Pesem ustvarja grozljiv občutek, da si se potem znašel neposredno na nasprotni strani in na frontni črti, ravno ko slednjo prebijejo tanki, artilerija pa začne kositi in trgati na kose v paniki umikajočo se pehoto. Ko se hitrost pesmi nekoliko upočasni in stopi v ospredje igranje nedistorziranih kitar, mi pesem v glavi prikliče sliko približevanja oblaka bojnega strupa, ki se plazeče spušča v obrambne jarke in v oglušujoči tišini zadušenih zadnjih krikov jemlje življenja preživelih v bitki. V zaključku pesem v parih verzih pokaže vso absurdnost položaja vojakov na bojnih črtah – borcev s slavo domovini, ki v žaru te časti umirajo sami, izmaličeni in pozabljeni.

Od ostalih, po svoji specifičnosti od drugih pesmi izstopa Spectral Asylum, ki na thrasherski način prikazuje manifestacijo od vojne povzročenega posttravmatskega sindroma oz. sanje, natančneje, pogrezanje v nočno moro, ki se preobrazi v resničnost oz. v shizofreno doživljanje sveta, osnovano na občutku konstantne velike ogroženosti.

Pri When Guns Fell Silent govorjeni nekrolog odpre zagrenjeno enajst minut dolgi thrasherski rekviem, ki slika konec vojne in dva aspekta smrti – najprej brezkončne nepregledne kolone križev padlih vojakov in njihovo vnebovzetje v slavo (ki se bo nekoč mogoče manifestirala v kostnicah). Ta bolj kot žalostinka zveneli del pesmi se zaključi z atmosferičnim igranjem nedistorziranih kitar. V drugem delu se žalostinka preobrazi v bolj srdit in bes izražajoči thrash, ki prikazuje aspekt notranje smrt preživelih. Prikaže, da konec vojne predstavlja tudi konec sveta za preživele vojake, ki jih so jih grozote vojne tako uničile in spremenile, da brez nje ne znajo in ne zmorejo več živeti. Maestralno delo!

Mojemu okusu daleč najboljša je Silhouettes, v osnovi srednje hitra jezna pesem, ki se začne podobno kot številne ostale pesmi na plošči, z baražo bobnov in rafali kitarskih akordov, ki v trenutku vključitve petja (slednje zveni, kot bi imelo dodan neke vrste efekt) v pospešku kot veter pridobi na hitrosti. Pesem skozi igranje vsakega instrumenta posebej in vseh skupaj ter tudi s pomočjo sile povedanega podivja kot avgustovski požar v Dalmatinski Zagori. Pesem predstavlja leksikonski primer, kako bi thrash moral udariti po glavi, ušesih, srcu in ostalih čutilih. Gre za odličen jasen, hiter kratek in grozljiv prikaz točke, na kateri se nahaja naša družba na poti samouničenja človeštva in uničenja sveta.    

Zaključek?

Ne, recenzija ne potrebuje posebnega zaključka, saj zgornji odstavek o plošči pove vse.   

twitter facebook