recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

20. 2. 2016  Borknagar - Winter Thrice  (Century Media, 2016)
Na vokalu se je Vintersorgu ter ICS Vortexu pridružil tudi sam Kristoffer Rygg, a.k.a., Garm! Če to ne pritegne poslušalca Borknagar k poslušanju albuma, ga ne bo niti vrnitev Quorthona iz Asgarda k poslušanju Bathory!

Borknagar, pravite? No, pa dajmo, ampak občutek imam, da mi bo, kot ljubitelju njihovih prvih plošč, spet žal tako, kot mi je bilo žal, ko sem jih nazadnje gledal na Metaldays. Ampak … v imenu stare slave oz. monumentalnih in nepozabnih plošč, kot so Borknagar, The Olden Domain ter The Archaic Course, naj bo. Poleg meni prekrasnega logotipa, je od nekdaj eden od zaščitnih znakov skupine markantni vokal. Umetniški imeni Garm (Ulver, Arcturus) in ICS Vortex (Arcturus, Dimmu Borgir) vsakemu poznavalcu skandinavskega black metala povesta dovolj. Oba pevca sta vsak v svojem obdobju ustvarjanja s skupino že tako kvalitetne glasbene in vsebinsko-konceptualne osnove s čarobnostjo svojih glasov in petja posvetila v vrhunske mojstrovine, katere mirne vesti opredeljujem za naslednje razvojne mejnike pagan oz. viking metala, kakršnega so nam blagoslovili nakloniti božanski Bathory in nepozabni Enslaved.  In potem je v njune čevlje pri Borknagar stopil še en pevec z markantnim glasom – presvetli g. Andreas Hedlund, a.k.a., Vintersorg (v izogib ponavljanju celega imena, bom uporabljal skrajšano obliko – Sorg (op. M. L.)). Tudi v njegovem primeru ne gre izgubljati besed, saj je tudi sam metal sceni daroval prenekateri dober album. Vendar … z njegovim prihodom je čar Borknagar, ki je tako močno deloval name, pričel popuščati. Skupina je stopila predaleč  v kompleksne ezoterično-filozofske vode, Sorgov čisti vokal pa je s svojo markantnostjo toliko prevladal nad glasbo, da so se Borknagar v mojih ušesih spremenili v BorknagSorg. Naj svojo trditev ponazorim takole: po tretji plošči sodelovanja skupine s Sorgom več nisem bil prepričan, ali poslušam ploščo Borknagar ali Vintersorg.     

Poleg stare slave sta me v skušnjavo po poslušanju njihove 10. plošče spravila naslov plošče – Winter Thrice (Winter Thrice je namreč del refrena ene njihovih najboljših pesmi – The Dawn of the End z njihovega zame najboljšega albuma – The Olden Domain) ter novica, da se bo Vintersorgu ter ICS Vortexu pri petju pridružil tudi sam Kristoffer Rygg, a.k.a. Garm!  Vse to me je navdajalo z upanjem, da bom podoživel vsaj drobec čiste vznesenosti, ki jo doživljam ob poslušanju pesmi z The Olden Domain albuma, kot so: The Eye of Oden, The Winterway ter The Dawn of the End.

Bum, to je to! To sem hotel slišati: Cold Runs the River – odličen začetek pesmi, s pravimi borknagarjevskimi melodijami in odličnim prepletanjem clean in grim vokala. Synthi se odlično dopolnjujejo z bobnanjem, medtem ko so kitarski ritmi raznoliki in odlično spreminjajo dinamiko pesmi. Posamezni deli pesmi bi vsak posebej zveneli čudno, skupaj povezani pa izpadejo unikatno in odlično.  Noctilucent je še ena zanimiva pesem – začne se z ritmom počasnega valčka, ki ga na kratko pretrgata Sorgov  čisti vokal in kitara; nato se vrne prejšnji ritem oplemeniten s kitarskim solom. Atmosfera, ki jo ustvarja pesem, daje podobo luči ognja, ki jo samotni potnik ugleda ponoči nekje daleč pred seboj v zimskem gozdu. Ogenj, ki ga ustvarja pesem, je tako hipnotičen, da ni prepričan, ali bi se mu približal ali ne, saj ne ve, ali gre za ogenj, ki ga je zakuril človek, ali gre za zloveščo utvaro trolov. V pesmi Erodent že začne že preveč dominirati Sorgov čisti vokal, vseeno pa drži, da prelomljeni ritmi ter ICS Vortexov spremljevalni vokal uspejo to dominantnost še nekako zakriti. Prevlade njegovega čistega vokala več ni bilo mogoče prikriti v pesmi Terminus. The Rhymes of the Mountain je pesem, kjer se kot dva titana udarita Sorgov čisti vokal in nepozabni Garmov grim vokal. Glasba in tisti deli pesmi, ki ga odpojeta Garm in ICS Vortex, so taki, kot jih od Borknagar pričakujem. Pesem je harmonična, razgibana in s kitarskimi solažami bogata, skratka dobra, deli, ki jih odpoje Sorg pa sploh ne. Sorgov čisti vokal je preveč prevladujoč tudi v When Chaos Calls. V naslovni pesmi svoje pevske sposobnosti  ob pravi borknagarjevski glasbi izkaže tudi ICS Vortex (in tudi sam zasenči Sorgov čisti vokal), sicer pa pesem ne dosega čutne intenzivnosti pesmi prvorecenzirane pesmi, Cold Runs the River.

Krivično bi bilo trditi, da je Winter Thrice slaba plošča, ker to res ni. Zelo me veseli, da so mi Borknagar s to ploščo dokazali, da se po njihovih žilah (strunah) pretaka zdrava kri in da ohranjajo glasbeno kreativnost, ki jih krasi že od začetka obstoja skupine. Obenem pa je plošča kot praktičen poskus s temi izjemnimi pevci dokazala, da morajo Borknagar, v kolikor želijo ponovno otresti prah in pepel s svoje glasbene unikatnosti, resno razmisliti o zamenjavi glavnega pevca, pa čeprav gre, žal, za samega Sorga. Iskreno upam, da bodo to storili.

Zasedbo Borknagar si lahko skupaj z Demonical in Kampfar ogledate 21. aprila 2016 na Metelkovi v Ljubljani!

twitter facebook