recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

9. 3. 2016  Deströyer 666 - Wildfire  (Season Of Mist, 2016)
Wildfire je orkanski požar, kot glasbeno ozadje bi jo morali vrteti v lani posnetemu Pobesnelemu Maxu!

Po nekaj napadi kašlja zarohni motor. Tla se stresejo in iz izpušnih cevi istočasno, kot pri gorovju aktivnih ognjenikov, bruhnejo oblaki črnega dima in saj. Jekleni oklep zaječi, gosenice zarožljajo, medtem ko bati Maybachovega HL 230 P30 motorja neumorno sesajo litre in litre derivata črne krvi zemlje. Tla zadrhtijo, ko zver zarjove čez stepo. Naj se sliši, da Kraljevski tiger (Panzerkampfwagen Tiger Ausf. B) odhaja na lov! Ne skriva se, ni potrebe, saj se njegove žrtve sploh ne zavedajo, kaj jih je zadelo in padejo, preden ga zagledajo. Panzer, Vorwärts! Približno na tak način bi Sven Hassel lahko začel katero od poglavij v svojih romanih iz zbirke Legija prekletih.

Sam te besede uporabljam za prispodobo opisa glasbe nove plošče Deströyer 666: Wildfire.

Z velikim veseljem lahko zapišem, da na albumu ni dolgočasne, kaj šele slabe pesmi. Die You Fucking Pig je jekleni sunek black-thrasha: hiter agresiven, hripav vendar razumljiv. Kraljevski tiger je v polnem pogonu in se ne ustavlja; pri polni hitrosti ruši zapreke in ovire in hujši, kot je nasprotnikov ogenj, bolj pobesnelo strelja iz vsega orožja in kot pobesneli bik uničuje vse pred seboj. Kitarske solaže, ki niso pretirano kompleksne, so prisotne skozi celo pesem in odločilno prispevajo k naraščajoči in nabijajoči energiji pesmi. Pri Hounds at Ya Back nedistorzirana kitara ustvari zvok tihega, nato pa vse glasnejšega žvižga tankovske granate, ki s prvim udarcem po bobnu udari v uho. Težki izstrelek pa ne eksplodira takoj, ampak se v svoji ognjeni moči še nekaj časa odbija od tal. Pesem, verjetno zaradi spevnega refrena, odpetega s skoraj nezarjavelim vokalom hitro zleze v spomin. Naslovna Wildfire takoj eksplodira kot tigrova granata, ki je predrla zaščito nasprotnikovega skrivališča streliva. Sledi prva, peta, stota, petstota in tisoča eksplozija, s katero leti v zrak aktivirano strelivo in trga obraz matere zemlje. Požar eksplozij po nekaj manj kot štirih minutah potihne, na obrazu matere zemlje pa zazeva nekaj kvadratnih metrov velika opeklina v obliki črnega, kadečega se kraterja. Triminutni instrumental Artiglio del Diavolo krasi neverjetno čist zvok. Kitare režejo zrak kot zvoki rafalov iz protipehotne strojnice na tanku, bobnenje basa pa kot manevriranje voznika Kraljevskega tigra, ki mu je uspelo presenetiti nasprotnikovo vojsko in zapeljati v sredo pehotne enote brez protioklepnega orožja. Pesem se zaključi s počasnejšimi visokimi zvoki kitare, ki več ne predstavljajo mitraljeških rafalov, ampak tišino, ki nastopi, ko ni več koga ubiti na bojišču.

Po teh pravovernih kanonih surovega black-thrasha Deströyer 666 presenetijo s Hymn to Dionysus ter Tamam Shud. Hymn to Dionysus se prične s surovo melodijo, ki se po minuti trajanja preobrazi v eksplozijo, kakršno znajo ustvariti zgolj Deströyer 666. Pesem je nespevna. Skupini uspe proti koncu pesmi ustvariti, na njej lasten način, kdo bi si mislil, občutek atmosferičnosti do te mere, da začne pesem dejansko zveneti kot mračna hvalnica starogrškemu boru vina in plodnosti zemlje, Dionizu. Čudovit občutek je, ko šele na koncu ugotoviš, v kaj se je pesem preobrazila glede na začetek. O Tamam Shud pravzaprav ne vem, kako in kaj naj napišem. Je super pesem, povsem drugačna od njihovih standardnih stvaritev. Je metalska z rohnečimi kitarami, hrumečimi bobni in odlično slišnimi solažami, hkrati pa je odpeta počasi in z izrazom nekakšne izgube … hm, melanholični thrash? Pesem zahteva koncentracijo od začetka do konca, in če ji jo namenite, boste slišali feniksa vstati iz pepela in razpeti krila. Potrudite se, vredno je.

Ja, lahko napišem, da sem od Wildfire dobil tisto, kar sem hote in pričakoval. Pesmi, ki nekoliko odstopajo od njihovega standardnega pristopa k black-thrashu, so odličen in dobrodošel dodatek. Nestrpno pričakujem uničujoč prihod Deströyer 666 14. aprila 2016 na Metelkovo in upam, da nam bo ozvočenje toliko naklonjeno, da nam bo skupina lahko poslala tisto, kar od nje pričakujemo: težko tankovsko granato v ušesa! 

twitter facebook