recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

19. 3. 2020  Vulvathrone - Whoreification  (Nice To Eat Your Records, 2019)
''Just like Tokio express!''

Resda so prekmurski death metalci Vulvathrone zadnjih 10 let bili ves čas aktivni na odrih, saj so igrali tako po Evropi kot po Sloveniji, a studijske aktivnosti ni bilo zaslediti. In to dobrih 10 let. Toliko je namreč minilo od izida predzadnjega albuma Passion of Perversity in čeprav je šef in edini originalni član benda, kitarist Her Man vztrajal pri tem, da Vulvathrone ne vržejo puške v koruzo in vedno našel nekoga, da je z njim in drugim najdlje prisotnim članom benda, vokalistom Dr. Ekom bend predstavljal vsaj v živo, je studijsko delovanje ostalo zgolj na stopnji mokrih sanj. A tudi sanje se včasih uresničijo, kot nas uči vsak, še tako cenen porno film. In čeprav je trajalo, da so Vulvathrone najprej utrdili bendovsko postavo, ki jo zdaj dopolnjujeta še bobnar Octopussy ter basist Bassturbator, smo končno ugledali dan, ko je bila zapolnjena 10 let zevajoča luknja med prejšnjo in najnovejšo plato. OK, ta dan se je resda zgodil decembra lani, a nič ne dé – svet je končno dobil novo ploščo prekmurskih, s porniči obsedenih deathgrinderjev, naslovljeno Whoreification.

Naj takoj razčistimo eno stvar – Vulvathrone imenu primerno igrajo ekstremno glasbo. In niso ekstremni samo v glasbi, ekstremni so tudi v besedilih. Ta so vedno bila napisana dobro, kar ni nekaj samoumevnega v žanru pornogrinda ali pornogora, ki je dostikrat znan po besedilih na prvo žogo. Predstavljajte si, če ni že druge, bolj primerne primerjave, da so besedila Vulvathrone kot porno film, v katerem igra Sasha Grey in ne recimo pornič, v katerem igra nekdo čisto x. In logično je, da dotična besedila lahko izpadejo žaljivo – čeprav boste imeli težavo z razumljivostjo le-teh: oba vokala sta namreč kruleča ali kričeča, besedil pa v knjižici CD-ja ni, so zgolj fragmenti, kar je nekaj, kar Vulvathrone ''furajo'' že od samega začetka slabih 20 let nazaj. Čeprav se na prvo žogo zdi, da so Prekmurci besedilno žaljivi predvsem do žensk, pa temu ni v celoti tako - Vulvathrone, kot pravijo v drugem komadu na novi plati, ki so ga poimenovali kar po sebi, pravijo, da – če prevedemo – ''so Vulvathrone in hočemo pofukati tudi tebe.'' Torej, nikjer ni izpostavljeno, ali bi ta oseba bila ženska ali moški. Tako da jim težko rečete seksisti. Samo na podlagi tega verza res ne, boste pa z ostalimi komadi verjetno spremenili mnenje. Ampak – treba je vedeti – in tu je res pomemben disclaimer: kaj za vraga pa ste pričakovali od benda, ki se imenuje Vulvathrone in ima ploščo Whoreification?

OK, morebitne žalitve na stran, album Whoreification predstavlja Vulvathrone v najboljši luči. Najprej je treba pohvaliti komponento, ki jim je iskreno vedno nagajala že od demota Proto Bukkake naprej – zvok. Zvok je po vseh teh letih razločen, jasen in močan. Definitivno omogoča, da se, končno, prvič v zgodovini dejansko sliši, kaj Vulvathrone igrajo. Namreč, prejšnji posnetki – promo album Proto Bukkake, dolgometražni prvenec Bukkake ali pa drugi album Passion Of Perversity, so vedno kazali potencial, a je zvočni zmazek bil odgovoren za to, da dostikrat niste vedeli, kaj se dogaja z bobni, kaj za vraga s kitarami, le vokali so nekako prišli na svoje. Na albumu Whoreification pa so stvari končno našle svoje mesto. Pa začnimo.

Na Whoreification se končno sliši, kaj za vraga se dogaja s sedemstrunko – kitarski riffi najbolj spomnijo na Misery Index, kar pomeni, da v veliki meri uspešno kombinirajo rušilnost in melodičnost, dostikrat pa tudi tehničarski aspekt. Zarolajte si intro komad We Always Cum, Too Fast, ki je očiten poklon Misery Index komadu We Always Come In Peace, nato si zarolajte posamezne segmente pesmi a la Rise And Shine ter Miserere, vmes pa pazite na norije komadov Hitting Deep ali pa Ass Destroyer 69. Riffi so jasni, dobro strukturirani in zlahka zapomnljivi. Mogoče je njihova edina pomanjkljivost občasna neizvirnost, saj dostikrat spominjajo prav na prvi riff, s katerim odprejo ploščo. A v celoti pa se končno sliši, da je kitara njihovo res močno orožje, ki ga podkrepi še dovolj subtilen, a vseeno močan Bassturbatorjev petstrunski ''fingering'' napad. Že s tega stališča je album Whoreification čisti death metal orgazem.

A zgolj dobri riffi ne naredijo dobre plošče. V death metalu pač ne moremo mimo bobna. In kaj je z bobni na novi plošči ustvaril manijakalni Octopussy, ki je v Sloveniji trenutno eden najbolj interesantnih bobnarjev, ki postreže z ogromnim naborom ritmov. Kar ponuja na albumu Whoreification, ni nekaj vsakdanjega – po eni strani je hiter in vzdržljiv, a po drugi strani ponuja cel kup interesantnih detajlov, da je vsako poslušanje te plošče novo doživetje. Edina moteča stvar je v slučaju bobnov njihov zvok – v moderni metal produkciji so bobni dostikrat preglasni ali pa v ospredju, tukaj pa so celo dosti v ozadju, kar deluje čisto fajn. A zares moteč je njihov zvok – več kot očitno zvenijo, kot bi bili ne zaigrani, temveč naklikani. In pri vseh bobnarskih semplih, ki jih danes najdete kjerkoli in ki spremenijo vsak, še tako elektronski boben v nekaj, kar od umetnega računalniškega bobna loči samo zelo trenirano uho, so se Vulvathrone odločili za to, da njihov boben zvočno spominja skorajda na tisto, kar so v nekoč počeli newyorški death metalci Mortician. Sama poteza recenzentu te plošče ni niti najmanj jasna. Je morda cel boben naklikan? Je zaigran? Je zaigran po delih in nato sestavljen? Čudna so pota zasedbe, rezultat pa je, da se na srečo čez nekaj časa navadiš na zvok. In kasneje občuduješ, kaj vse se dogaja s činelami, ritmi, bas pedali itd.

Čeprav v živo dostikrat ne deluje tako kompetenten, saj mu zmanjkuje moči in surovosti, pa je Dr. Ek na plošči res dober vokalist. Svetlejša barva kruleža in občasni kriki, ki jih dodaja kitarist Her Man, je precej izstopajoča v primerjavi z večino trenutnih svetovnih kruljačev, ki zvenijo, kot da se bi vsi učili te obrti s pomočjo istega YouTube videa. Že v prvem komadu kaže surovost in jasnost, z ostalimi komadi pa ni nič slabše, kvečjemu še bolje. Besedilno pa imate vse, kar se pričakuje od Vulvathrone – pesem ali dva o S&M seksu, vsaj ena himna azijskim porničem (ironično ima pesem, ki govori o seksu z Japonko, intro iz češkega porniča!), tu je spet še ena verzija večnega hita Bitch, Suck My Tich!, ostalo pa je več ali manj variacija vsega, kar lahko občudujete v naslovih posnetkov na PornHubu. Novost je hvalnica bendu, Vulvathrone, ki po krajšem intru zares odpre ploščo.

V vsakem slučaju – končno smo dobili album, ki Vulvathrone kaže v najboljši luči! Deri po pićki!

twitter facebook