recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

15. 12. 2013  The Saddest Landscape & My Fictions - When You Are Close I Am Gone  (Topshelf Records, 2013)
Upanje na nov album prihodnje leto? Definitivno!

Kot napovedano smo pri novi izdaji skupine The Saddest Landscape, pri kateri ji tokrat pomagajo My Fictions.

Obe so po svoje polne kričečih emocij in obe so si žanrsko podobne, tako da niti ne mislim izgubljati besed pri My Fictions, ker praktično ne boste slišali prav nič novega. Pri The Saddest Landscape pa do sedaj že lahko sklepate, da so postali nekakšna stalnica na naši strani, ker smo jih v zadnjih dveh letih omenjali večkrat v novicah in že recenzirali 4 njihove izdaje (res je, sem oboževalec).

Na split albumu se nahajajo 3 skladbe in sicer obe skupini ponudita po eno, zaključno pa dokončajo s skupnimi močmi, kar pa niti ni bilo za pričakovati.

Prvo skladbo You Never Stay ponudijo My Fictions. Uvodno je zadeva precej nepričakovana, ker se začne z besnimi kitarskimi vložki, precej hitrim in udarnim bobnanjem in pa jeznim vokalom. Prva asociacija je definitivno Terror pomešan z Hatebreed igranjem, ampak se nekako razlikuje že zaradi vokala, ker ne prejmemo tisto tipično Terror/Hatebreed rjovenje, ampak smo priča bolj strastnim krikom, pri katerih se začuti sprememba. Ne bom trdil, da Terror ter Hatebreed niso imeli strasti, ker na samem začetku so bile obe skupini sila bolj zanimive, ampak čas spremeni ljudi in izdaje postanejo bore malo interesantne.

Omenjena strast pa My Fictions naredi zanimivo. Je instrumentalno dobra, ampak kakor vemo to ni vse in je pri takšnem primeru pomemben vokal, da jo izpopolni – in tako tudi You Never Stay pride bolj do izraza.

Druga po vrsti Loss Will Find Us pa kot rečeno pripada The Saddest Landscape.

Recept jasen in preizkušen, a nikoli odvečen oz. dolgočasen. Uvodne melanholično obarvane melodije hitro nadomesti kaotičen screamo, ki na trenutke močno spominja na Touche Amore a se še vedno drži tistega The Saddest Landscape pridiha.

Je pa poleg prepoznavnega recepta tukaj nekakšna povezava in sicer, se zadeva močno navezuje na skladbo Desperate Vespers iz albuma After The Lights. Pri omenjeni skladbi se je močno čutilo pomanjkanje oz. se je zaključila brez pričakovanega konca in ravno Loss Will Finds Us je nekakšno nadaljevanje vsega – kot drugi del filma (asociiraj – Gospodar prstanov).

Za konec pa prejmemo še skladbo When You Are Close, I Am Gone, kjer pa kot rečeno sodelujejo obe skupini skupaj.

Skladba je 13-minutno kreiranje/mešanje igranja obeh skupin. Se pravi inštrumentalno je bolj na udaru igranje My Fictions, kjer se iz ozadja mu vsake toliko približa screamo žanr, kot ga znajo igrati The Saddest Landscape.

Vokalno pa je ravno obratno in sicer se bolj začutijo kriki The Saddest Landscape, pevca od My Fictions pa skoraj, da ni na obzorju.

Po koncu se mi, kot po navadi porajajo po glavi marsikatera vprašanja in trditve.

Je album soliden oz. je več kot le pričakovan? Seveda. Prekratek, kljub 13-minutni skladbi When You Are Close, I Am Gone? Žal, ja. Upanje na nov album prihodnje leto? Definitivno!

twitter facebook