recenzije

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

Skálmöld

Vögguvísur Yggdrasils

banner
banner

recenzija

21. 9. 2015  Nile - What Should Not Be Unearthed  (Nuclear Blast Records, 2015)
Precej rutinska, a tematsko zanimiva plošča.

Dežurni death metal egiptologi Nile so ob koncu poletja, ravno v času, ko se mudijo na novi evropski turneji, izdali svoj osmi dolgometražec, težko pričakovani What Should Not Be Unearthed. Čeprav govorimo o enem izmed bolj kreativnih ameriških death metal bendov, se je ob njihovi letošnji noviteti težko znebiti občutka, da gre za precej rutinski Nile izdelek. To nas na nek način ne more presenetiti, saj se je skupina že udobno vsidrala v svoji lastni glasbeni doktrini, ki jo je razvijala zadnjih dvajset let. Tudi tokrat nam ne prinašajo nekaj radikalno novega. Po eksperimentiranju s kitarskim zvokom na predhodnem At The Gates Of Sethu (2012), ki je pri oboževalcih naletelo na precej negativen odziv, se zopet vračajo k bolj čistemu in mastnemu zvoku, ki v misli prikliče albuma kot sta Ithyphallic (2007) in Those Whom The Gods Detest (2009).

A hudič se, kot vedno, tudi pri Nile skriva v detajlih. Bend od plošče do plošče pili svoje inštrumentalne veščine in izvedbeno natančnost. Pri kitarski vragolijah Karla in Dallasa lahko slišimo slehrni ton, vsak detajl, žal pa mnogokrat riffi zvenijo kot reciklaža starejših idej. Tudi njihova značilna akustična ambientalna inštrumentacija, ki jo je tokrat zgolj za okras, izpade nekoliko rutinizirano. Plošča bolj kot na epskosti gradi na neposrednosti in srditosti, v ospredju pa so kompleksne kompozicije s številnimi počasnimi težkimi pasažami, ki v povprečuju trajajo okoli pet minut. Šibka plat albuma je enolična raba vokalov in precej nezanimivo bobnanje sicer odličnega tolkalca Georga Kolliasa, ki je res zelo hiter, a muziki ne doda take dinamike in groova, kot Derek Roddy ali Tony Laureano na zgodnejših albumih.

Z otvoritveno skladbo, singlom “Call To Destruction”, Nile zelo neposredno opozarjajo na aktualno geopolitično problematiko “razvitih” zahodnjaških kolonialisitčnih “demokracij,” ki nenehno ustvarjajo nova vojna krizna žarišča, ki za seboj puščajo popolno uničenje človečnosti in kulturne dediščine ter omogočajo vzpon še bolj nasilnih, še bolj nedemokratičnih in enoumnih radikalnih ideologij. Z albumom nas v že poznani maniri z bolj opisnimi, zgodovinskimi komadi (“In the Name of Amun,” “Age of Famine,” “Rape of the Black Earth”) vračajo tudi daleč nazaj v nemirna obdobja egipčanske zgodovine, ko so kraljestvo pestile politična nestabilnost, vojna, lakota in verski konflikti. Cela kopica je tudi metalskih inkantacij, ki se napajajo iz okultne in staroegipčanske liturgične pogrebne literature (“Negating the Abominable Coils of Apep,” “Liber Stellae Rubeae,” “Evil to Cast Out Evil,” “To Walk Forth from Flames Unscathed”). Naslovni komad “What Should Not Be Unearthed” pa doprinese še “Lovecraftovski” občutek groze in strahu, ki ga vzbujajo pozabljene skrivnosti starega sveta in iskanje našega lastnega izvora.  

Čeprav album v nekaterih niansah deluje prežvečeno, vseeno ponuja cel spekter zanimivih tematik in zahteva bolj poglobljeno poslušanje. Po zaslugi naših Dihurjev, bomo Nile v spremstvu newyorških death metal legend Suffocation v četrtek, 24. septembra lahko poslušali v ljubljanskem Kinu Šiška.  

twitter facebook