recenzije

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

banner
banner

recenzija

19. 8. 2016  Sumac - What One Becomes  (Thrill Jockey, 2016)
5 komadov in skoraj 60 minut glasbe je nekaj najboljšega, kar sem slišal letos. In verjetno vam ne bo všeč, ker ste si ravnokar kupili karte za Sabaton, neučakano pa pričakujete nov album zasedbe Pain.

Venomer, ko mi gre predobro v življenju … Pardon. Venomer, ko živim v iluziji, da mi gre predobro v življenju, rabim nek »reality check«. Da se malo spustim nazaj na zemljo, v svojo žalostno realnost, ki jo tudi vi predobro poznate. V tisto osamljeno jokanje v vzglavnik, ko nimate nikogar, da bi vas objel ali pa vsaj malo pomagal pri masturbiranju.

Vsak ima svoj »reality check«. Nekateri si ogledajo kolekcijo svojih Facebook prijateljev, da dosežejo to kruto, nizko stopnjo realnosti. Drugi gredo enkrat na mesec domov k svoji verni družini na pogovore o bogu, homoseksualcih in Janezu Janši. Nekateri gredo na pivo s katerimkoli članom Profanity ekipe (op. a. vidiš Ivan, zakaj se izogibam pijači s teboj – ker ni še tisti čas v mesecu).

Nekateri pa imamo za to nov album ameriško-kanadske zasedbe Sumac. Ameriško-kanadske; to se sliši isto, kot če bi rekel »sorry, not sorry«. Na tej točki se metalski nadobudneži, sicer redni obiskovalci ljubljanske trgovine Truga, sprašujejo: »Kaj je to Sumac? Kakšno ne-metal ime. A na naslovnici nimajo narobe obrnjenega križa? Verjetno ne igrajo 1526833 tonov v eni sekundi, bedniki.«

Pljunem vam v obraz. Sumac je božja pest, ki nas neusmiljeno pretepa prek zvočnih kanalov že od leta 2014, nikakor pa tu ne gre za nove obraze na tej ne-metal sceni. Kdo sploh so Sumac? Aaron Turner, nekdanji genij zasedbe Isis (verjetno jih poznate po komadu Quran Quran) in član vsesplošnih zabavljačev Old Man Gloom; Brian Cook, medvedek, ki je včasih uničeval strune pri Botch, danes pa je polno zaposlen pri Russian Circles; Nick »Whatchamacallit« Yacyshyn, ki bobna pri kanadski zasedbi Baptists, v prostem času pa z razočaranim pogledom (glej fotografijo) uči ljudi, kako se pravilno izgovori njegov priimek.

Še vedno ne vem.

Vem pa, da so izdali dva albuma; The Deal in najnovejšega What One Becomes. Kar so začeli pri prvem, so konkretno nadgradili pri drugem.

5 komadov in skoraj 60 minut glasbe je nekaj najboljšega, kar sem slišal letos. In verjetno vam ne bo všeč, ker ste si ravnokar kupili karte za Sabaton, neučakano pa pričakujete nov album zasedbe Pain. Album je vse, kar ne bi smelo biti. Je noise, ki vam pretresa obstoj kot najbolj tečna lobotomija. Je jeza, ki vas neusmiljeno tepe znova in znova ter vas postavi na vaše mesto na dnu prehrambene lestvice. Je minimalističen nič, ki vas vrže v žalostno realnost, s katero se soočate vsak dan. Je album, ki vas tepe s mastnimi kitarskimi riffi, ki se vlečejo dlje od povprečnega ponedeljka, zvočne batine pa so podkrepljene z eno najbolj težkih ritem sekcij tega leta. Resno. Dajejo novo definicijo »heavy« glasbi.

V živo je ta glasbeni ekvivalent holokavstu preverjeno odličen, kajti takšne maščobe že dolgo časa nisem videl na odru. 

Avtor: Jovo
twitter facebook