recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

31. 5. 2011  Hellcrawler - Wastelands  (Hollow Earth, 2011)
Eden izmed obrazov vaše apokalipse!

Kolikor pomnim, mi je Mad Max 2: Road Warrior bil oz. mi je še vedno eden bolj pretresljivih filmov. Resda popolnoma uživam v vratolomnih dirkah na življenje in smrt, še posebej, ko se iz oči v oči spopadeta Max in tisti motorist, ki spominja – zaradi trikotne bradice – na vsaj enega člana Bon Jovi (mislim, da mu je ime Vez ali nekaj takega), a dejstvo je, da je Mad Max 2 izjemno pretresljiv in prekleto (evo, pa že kopiram Davorina) realističen film, še posebej scena, kjer tisti letalec skozi daljnogled opazuje, kako po posilstvu neko ubežnico puščavski psi preprosto in hladnokrvno ubijejo s samostrelom. Tisto je definitivno višek, ki v eni sekvenci pove, koliko je vredno človeško življenje v času, ko je civilizacije, kot jo poznamo, konec.

Podoben učinek ima plošča Wastelands zasedbe Hellcrawler, ki se opisuje kot ''bored kids playing punk in a death metal way.'', vključuje pa nekdanje in sedanje člane zasedb Somrak, Entreat, Evenrain/Ashes Encased in kdo ve, morda tudi kultne zasedbe Tenebrus Violator. A pustimo to, vrnimo se k ploščku, katerega grafična predstavitev je turobna, hladna in siva (na hitro me res spomni na razne holy terror bende in njihove risbe, še posebej, če je za njih odgovoren Dwid Hellion).

A glasba ni takšna, čeprav bi CV članov lahko vzbudil reference na glasbo, katere izrazita karakteristika je hladnost in jo kot tako najbolje predstavljajo Immortal, Iskald, celo Elodea. Glasba je peklenski, postapokaliptični, crustersko inficirani, z alkoholom in mastnimi riffi prepojeni (death) metal (ali pa death n roll). Tale plošček se kar topi od motornega olja, smrdi po bencinu in smodniku ter razvratu. Niso zaman zapisali, da ''The Hellcrawlers play dirty music exclusively.'' Tole je nekaj, kar bi si Mad Max, če bi imel funkcionalen radio, definitivno zarolal v tistem finalnem delu filma, kjer hkrati rešuje ljudi in obračunava z odpadki civilizacije.

Reference na Mad Max so tu že samo zaradi intra, kjer tisti temačen glas pravi, kako je prišlo do konca in da se je sprostila ognjevita nevihta strahu (v izvirniku ''firestorm of fear'', citat iz filma, ki je vplival – če smo že pri tem – na kultni komad The Fading izraelskih mračnjakov Salem). In potem – baaaaaam! – v nas udari termalni ''shockwave'', poln vročine in smradu smrti, ko se s pesmijo Devastation začne razvijati koncept, ki nam najprej kaže, kako je prišlo do nečesa, kar naj bi bil konec civilizacije, nato pa skozi različne komade – tako si vsaj drznem trditi glede na besedila! – kaže, kakšna je ''civilizacija'' po apokalipsi (''… you just won't believe how far can humans fall when possessed by their needs …''), s kakšnimi bandami se mora spopadati (''they carry armor of hate …'' – pesem Motoslüts … - z obveznim umlautom na u – me takoj spomni na odlični postapokaliptični strip Aksa iz kultnih Stripotek), kako se ljudje odločijo upreti. Zgodba pa tudi ni tako – kronološko gledano – pripovedovana od točke A do B. Vmes nam da še drugačen pogled na dogajanje (pesem The Molten Faces Tribe), doda še aktivni akcijski element, okrog katerega se gradi zaplet (Firefly Powerplant) in potem pokaže ne najlepši konec, kjer se stvar spet začenja od začetka.

Glasbeno morda to tudi ni tako dinamično, saj v večini slišimo d-beat ritme (in vsaj en blast beat), nizkotonske riffačine (all hail early Sweden) in res dober vokal v stilu kruljaških delov Between The Buried and Me (barva glasu) ali pa Vomitory in plate Redemption (izvajanje kruljačine). A zdaleč od tega, da bi delali na eni formi, kot recimo Disfear ali pa bili tako razgibani kot Entombed na Wolverine Blues.

Pri Hellcrawler je hudič res v detajlih. Občasno nam komadi postrežejo s sludge deli, ki odlično spremljajo zgodbo in dajo tisti občutek, ki ga je recimo res dobro prikazal Cormac McCarthy v knjigi Cesta, občasno se najde še kakšen hladen, mrtev black metal del (kot recimo kakšen izsek komada Rust od Darkthrone) ali pa kratek, totalno zabediran instrumental, ob katerem kar čutiš, da je grob edina rešitev, če si že preživel apokalipso.

In to vse skupaj v dobre pol ure. Prostora za razvoj dinamike in morda tudi identitete je tu seveda še zelo veliko, a tale plošček kaže, da so določeni bendi še zmeraj sposobni narediti res razgiban glasbeni in besedilni izdelek, ki ne potrebuje klišejev (no, odštejmo tiste ''manowarish'' izraze v pesmi Motoslüts …) ali pa več kot uro, da pove, kaj bi se nam nekega dne lahko zgodilo.

Booze, tits, whiskey and mean road machines – the only way to ride with the Hellcrawler!!!

twitter facebook