recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

5. 3. 2017  Blazon Stone - War of the Roses  (Stormspell Records, 2016)
"Power metal, sestavljen po vseh veljavnih kanonih powermetalskega ustvarjanja, vendar, razen za uho magistra ali doktorja powermetalske znanosti oz. umetnosti, tudi nič več kot to".

Po plošči Running Wild povzeto ime skupine, naslov plošče, vezan na srednjeveško zgodovino Anglije in naslovnica plošče, na kateri sta prekrižana dva prapora med trupli srednjeveških bojevnikov ... power metal, hm ... očitno.

War of the Roses je tretja plošča od leta 2011 delujočega tria s Švedske, na kateri se nahaja deset pesmi; je tudi prva plošča, prek katere sem se seznanil z glasbenim opusom skupine. Gre za čistokrvni 'pasemski' power metal, ki se ukvarja, kot je kazno že iz naslovnice, z zgodovinskimi temami; v konkretnem primeru (kako neskončno izvirno) s srednjim vekom in pirati. Na plošči nobeden od sodelujočih članov skupine v svoji 'virtuoznosti' zares opazno ne izstopa – ne pevec, ne kitarist, basist in bobnar v eni osebi in tudi mojster klaviatur ne.  

Med pesmimi so posebej omembe vredne tri: po hitrosti že kar speedmetalsko zveneča Born to be Wild (ne, ne gre za priredbo klasike Steppenwolf), pri kateri se petje in igranje basa ter kitare najbolj kompaktno spojijo in sledijo tempu, ki ga narekuje bobnanje. Pesem zelo hitro zleze v uho in bo verjetno večini poslušalcev zato, ker je hitra, enostavna in nalezljiva, ostala v spominu kot najbolj prepoznavna pesem plošče. Kompozicijsko enostavna in nekoliko počasnejša Lusitania je od vseh piratstvu in pomorstvu posvečenih pesmi na albumu najbolj polnokrvna, saj se z veliko pristnosti (h kateri veliko prispeva zbor moškega spremljevalnega petja), kaže kot mornarska koračnica, katero se poje ob pivu in rumu ob srečnem povratku v domače pristanišče. Namesto naslovne, več kot devet minut dolge War of the Roses, katera naj bi predstavljala ep (pa je zato, da bi res imela tako vlogo, nekoliko preveč površno zložena), kot tretjo pesem, ki mi je najbolj ostala v spominu, izpostavljam Voici la grande peur, ki zveni kot živahen ep in se v njej tudi najbolje pokaže glasbena umetelnost članov skupine.

Skupina se je, modro, navkljub res doslednemu upoštevanju kanonov ustvarjanja power metala, izognila vključitvi baladne pesmi na ploščo. Odločitev se mi zdi zelo modra zato, ker se skupina očitno zaveda, da so powermetalske balade zelo tanek led. Slednje, v kolikor so res izjemne, multiplicirajo kvaliteto celotne plošče, v kolikor pa so slabe (in take so po mojih izkušnjah v večini primerov), pa 'potopijo' in v povsem neprebavljivo spremenijo ploščo, ki bi bila brez take nepotrebne balade lahko povprečno povsem poslušljiva. Tako plošča War of the Roses, ker na njej ni neposlušljivo zveneče balade in zlajnanega, že kar retardirano-dadaistično p***ersko zvenečega enostavnega opevanja piratstva, a la Failstorm, se opravičujem za instinktivno izstreljeno (a vendar z vsem srcem resno mišljeno) žalitev, mislil sem na Alestorm, zveni povprečno, vendar vseeno vsaj poslušljivo.

In kaj sedaj?

Hja, Blazon Stone so pokazali, da znajo ustvarjati spodoben power metal, zato bodi na tem mestu dovolj, da zapišem, da pričakujem, da bodo z naslednjo ploščo pokazali kaj več kot so s pričujočo. Do takrat naj velja, da gre pač zgolj za power metal, sestavljen po vseh veljavnih kanonih powermetalskega ustvarjanja, vendar, razen za uho magistra ali doktorja powermetalske znanosti oz. umetnosti, tudi nič več kot to. 

twitter facebook