recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

recenzija

2. 8. 2017  Bloodbound - War of Dragons  (AFM Records, 2017)
»Power metal brez zmajev bi bil tako prazen in brezizrazen, kot bi bil brutal death metal brez gnijočih zlorabljenih trupel (in) veganov!«

No, recenzije te plošče sem se lotil brez pretiranih pričakovanj … pač, power metal s Švedske. Potem pa BUM!!!! Kot strela z jasnega je završalo v mojih ušesih in me s tehničnim knock-outom zbilo s stola! Ko sem prišel k sebi, sem v prvinskem izbruhu navdušenja zakričal. »Eureka, odkritje, eureka!!! Ta plošča je dokaz, da kvalitetno zveneči zmaje časteči power metal še ni izumrl! Še so med nami, ta podzvrst power metala še živi!«

Za skupino še nisem nikdar prej slišal, zgolj za informacijo, War of Dragons je njihova že sedma plošča. Kakorkoli, dasiravno zanje nisem nikdar prej slišal, jih po poslušanju te plošče ne bom nikoli pozabil. Plošča na ušesom zelo prijeten način združuje številne powermetalske glasbene prvine, po katerih so postali prepoznavni Hammerfall, Blind Guardian, Edguy, Sabaton in seveda Rhapsody. Pri tem izpostavljam, da gre za združevanje navedenih prvin, ki pa so na plošči interpretirane na način, pri katerem ni mogoče govoriti, da gre za kopiranje! Odlično.

Vsaka tovrstna plošča potrebuje spodoben intro, ki bralcu epa predstavi na kakšnem kraju in kje v prostoru in času se je znašel, ko je pričel s poslušanjem te plošče. A New Era Begins je natanko tak uvod, saj zvočnemu bralcu (podobno kot plošča Dawn of Victory od Rhapsody) ob zvokih oglušujočega rjovenja zmajev pojasni, da je padel v vojno vihro besa zmajev.

Apokalipsa, zdaj!

Battle in the Sky ob zvokih pompozno zvenečih klaviatur ter zvokih bolj glasov, kot petja zbora udari kot izbruh zmajevega ognja. Petje je super razumljivo, pevec si sicer prizadeva peti z visokim glasom, vendar pri tem ne pretirava. Vsi inštrumenti prispevajo k ohranjanju napetosti in dramatičnosti skozi celo pesem in tako odlično prispevajo k temu, da pesem postane pravi powermetalski ep o bojih zmajev. V pesmi je dokaj zaznaven vpliv glasbenih matrik Rhapsody – pa kaj potem?

Symphony Satana je, kot se spodobi za vsaj eno pesem na to-tipskih powermetalskih ploščah, že od začetka nabita z baročno-rokokojskimi melodijami klaviatur, ki v kombinaciji s spremljevalnim petjem tvorijo prekrasno kuliso teatraličnosti. Poseben pečat na pesmi pušča kombinacija igranja instrumentov a-la Rhapsody v kombinaciji s hammerfallovsko zvenečim načinom petja izvedena na matrici sabatonovske strukture dramatičnosti pesmi.

King of Swords je v primerjavi z ostalimi pesmimi na plošči bolj udarna in agresivna, vendar oboje v 'mejah' glasbenega ustvarjanja Hammerfall. Petje v posameznih delih spominja na krike Uda Dirkschneiderja, v drugih pa malo vleče na petje Tobiasa Sammeta iz Edguy. Glasba in vse oblike petja se med se boj ne dopolnjujejo, ampak kratko malo ''vpopolnjujejo''. Gre za veseli power metal, ob katerem se zaveš, da je lepo biti dobre volje, še lepše pa je biti dobrovoljni metalec.

Pomembna zanimivost pri Silver Wings je, da zveni malenkost kot 'moderni folk metal', pri katerem trstene piščali 'vodijo' igranje kitar in bobnov. Začetki kitic refrena dvigajo napetost pesmi do tistega trenutka, v katerem se odločiš, da boš poskušal prvič poleteti: poženeš se proti globini, noge pod teboj izgubijo oporo tal in stopijo v praznino in naenkrat poletiš in letiš, letiš!

Fallen Heroes zveni, popravek – pravzaprav je koračnica odigrana po recepturi Sabaton (najbolj me spominja na njihovo pesem Carolus Rex) z za par oktav višje zvenečim petjem. Je udarna, melodična in spevna ter se hitro zasidra v ušesih.

In za konec še Dragons are Forever – ali je v epskem power metalu skoraj sploh mogoče najti boljši naslov za pesem?! V izvirnosti pri tej prvini Bloodbound posekajo celo besedne velemojstre Manowar! Pesem zleze v kri že z uvodnim kitarskim akordom, ko pa se v ušesa zlije še refren: »Dragons are forever, they stand together«, je vsega konec – zaradi nabitosti z energijo, veselo melodiko in optimizmom je pesem čista zmaga, ne zmaga – čisti hit! Kitarske melodije te spravijo v psihično stanje, ga si zaželiš spremeniti se v zmaja in poleteti v modro brezmejnost neba. Šank Rock pojejo: »Rad bi bil metulj!« – kako mevžasto – rad bi bil zmaj!!! Ja, pričujoča poved zna zveneti nezamisljivo, ampak Dragons are Forever je pesem, ki jo suvereno postavljam ob bok zimzelenemu hitu Emerald Sword od Rhapsody. Tako, s temi besedami sem o pesmi in tudi o plošči že povedal vse: plošča, ki vsebuje tak hit, ne more biti slaba že samo zato, ker se na njej nahaja taka pesem.   

Nekatere pesmi so si sicer precej podrobne, vendar podobne v svoji odličnosti. Dober občutek je, ko lahko zapišeš o pesmih, ki jih nisi poimensko izpostavil, da jih nisi zgolj zato, ker enostavno nimaš prostora, da bi pisal o prav vsaki, da so pa tudi slednje tako dobre, da bi o vsaki od njih lahko kaj zapisal. Člani skupine, in to vsi po vrsti, kažejo ravno dovolj poznavanja glasbe, ki jo preigravajo, da to počnejo na ustrezen način in brez kakršnihkoli ekscesnih pretiravanj.

Diamonds are forever? Fuck, no! DRAGONS ARE FOREVER; THEY ALL STAND TOGETHER! Tako je, imamo nov hit na nivoju Emerald Sword od Rhapsody! Glorija in aleluja, tole je čista zmaga!

twitter facebook