recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

19. 1. 2014  Kataklysm - Waiting For The End To Come  (Nuclear Blast, 2013)
Soundtrack planetarnega uničenja.

Kataklysm, kanadski ekstremneži, katere je domača publika zaradi frekventnega izdajanja albumov in še bolj frekventnega nastopanja v naših krajih praktično ''krstila za svoje'' (kaj bi šele Nemci rekli?), so že več kot 20 let na sceni in kot mnogim klasičnim death metal bendom pritiče, se zdi, da so danes bolj relevantni kot kadarkoli prej.

Kanadčani so s prvimi parimi albumi rušili vse konvencije klasično strukturiranega death metala in vpletli toliko kaosa, da se je še samo ime benda zdelo kot premalo močan pridevnik, s katerim opišete njihovo bistvo. Kataklizmično? Ni šans.

Mogoče se potem zdi, da so po albumu The Prophecy (Stigmata Of The Immaculate) izgubili na kaotičnosti, a kot se to rado dogaja, se svojo agresijo osredotočili in tako postali še bolj efektivni. In poleg vsesplošne brutalnosti in agresije glasbe je melodični pridih kitarskih linij J-F Dagenaisa skupaj z besedili Maurizia Iacona, ki so znotraj hladnega, okultno ali vse-bom-pobil-agresivnega miljeja, dobila podobo, dušo, s katero se je lahko identificiral marsikdo. Kot deathcorovci dolgo pred bumom tega zelo aktualnega podžanra death metala.

In logično je, da so se tega recepta držali in tudi več ali manj uspešno dodajali finese in odtenke na že preverjeno efektivnost. A prav to je bil tudi razlog, da sem jih s plato Prevail preprosto prenehal poslušati. Res sem imel občutek, da že n-tič poslušam Prophey, Epic in Shadows albume z dodatkom Serenity In Fire. And then some!

In včasih se je treba malce umakniti. Ker je potem album Waiting For The End To Come toliko bolj udaren. Ubijalski! Nov, svež, a hkrati tako prekleto domač.

Do zdaj ste si gotovo mnenje o albumu že ustvarili, saj je le-ta izšel kar nekaj mesecev nazaj. Love it or hate it, gre za enega boljših albumov kanadskih nažigačev. Ni inovativen, ni odklon od začrtane smeri, kateri sledijo in s katero rušijo vse pred sabo zadnjih 10 let, je pa vseeno dinamičen, bogat in … pizda, pač paše ga poslušat ultra na glas.

Album ponuja potovanje v kraljestva black metala (vsaj kar se riffov tiče – preveri prvi komad), ki se potem spremenijo v tour de force mastno uničevalnih kitarskih riffov, ki se gibljejo med death metalom, modernim death metalom, emocionalno nabitim death metalom, prepletenih hkrati v napad, uničevenjanje, kot v razmislek, žalovanje in umiranje. Tole je album, nabit z emocijami – pa ne na pičkast način.

Predvsem ritem sekcija z novim bobnarjem ob že preizkušeno ustreznem basistu Stephanu Barbeu štima u nulo. Saj ne gre zato, ali je vse v metronomu, ali je milijon udarcev ali pa samo eden in ali je bas razgiban kot Cannibal Corpse norec Alex Webster. Gre za to, da možakarja vesta, kdaj preiti v frontalni napad, kdaj biti ob boku kitarski konjenici in kdaj se potuhniti zanjo in držati zadnjo linijo obrambe, preden kaos požge vse do konca. Od komada do komada boste imeli občutek, da ste hkrati v isti zgodbi, a v totalno različnih poglavjih, ki jih pa vseeno vidno povezuje neka rdeča nit. Kot fuckin' Dark Tower opus od Stephena Kinga.

Vokalist, čustvenik (jebat ga, človek ima veliko direktno osebno izpovednih tem v tekstih) in monolitni warlord zasedbe, Maurizio Iacono ve, kdaj kruliti, kdaj kričati (s tem, da zdanj njegovi kriki manj spominjajo na gonjenje glemersko aktivnega mačka in bolj režejo v ušesa Abiotic style), njegova intepretacija besedil pa je vselej prepričljiva in efektivna.

Skratka, album Waiting For The End To Come ni nov začetek. Verjetno niti ni konec. Vsekakor ni presežek. Je pa zelo dobra osvežitev, brca v rit, ki jo je bend potreboval, pa čeprav niti Heaven's Venom niti Prevail sploh nista bila slaba albuma. Definitivno pa tekoči album kaže bend kot utečeno, močno in na cilj osredotočeno enoto.

In če že sam album deluje v domačem stereu tako efektivno kot tisti superorkan, ki je premlatil Filipine, je gotovo, da bo toliko bolj sekal v živo. In kdaj se v to lahko prepričamo? 30. 1., ko se bodo Kataklysm ustavili na Metelkovi skupaj s Fleshgod Apocalypse in Krisiun!

twitter facebook