recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 12. 2012  Dog Days - Via Dolorosa  (samozaložba, 2012)
The greatest trick the Devil ever pulled was convincing the world he didn't exist. And like that, poof. He's gone…

 

In smo spet pri raziskovanju bandcamp skupin, kjer so tokrat prišli na vrsto ameriški podivjani norci, ki slišijo na ime Dog Days.

Če gremo počasi in se osredotočimo najprej na ime skupine, v angleškem jeziku zadeva ne pride toliko do izraza, kakor recimo v slovenskem jeziku (''Pasji Dnevi''). Če pogledamo na skupino po direktnem prevodu, se za začetek najprej začnemo strinjati, da je trenutno stanje v državi resnično pasje in tako te skupina prepriča, da se o njej pozanimaš še podrobneje.

Takoj po imenu naletimo na naslovnico, je temačna, je moteča in pa predvsem je paša za oči vsakega ''okultneža''. In če nas v album še bolj povleče naslovnica, potem nas preseneti še naslov albuma Via Dolorosa. Verjetno večina od vas že ve, ampak za tiste, ki se vrtite v krogu in mislite, da je to avtocesta, vas na hitro razsvetlim. Via Dolorosa je pot mučenja v Jeruzalem oz. pot, katero je ''prehodil'' Jezus pred svojim križanjem (če je kaj od tega resničnega)… in verjamem, da večina pozna to pravljico na pamet.

Če vizualno ter imensko privlači večino od nas, potem je tukaj še najbolj pomembno vprašanje, kaj pa nam bo prinesla glasba?

Kot prvo, nam uvodni del naslovljen Marrow postrežejo v melodično melanholični obliki, izredno poslušljive kitare, ki na trenutke mogoče povlečejo na npr. Enabler, Drip of Lies, … precej obetavno in preden začnemo premišljevati, kaj bomo lahko v prihajajočih skladbah še pričakovali, nas preseneti prvi vokalni napad oz. skladba št. 2.

Kot rečeno, po Marrow nas doleti Dead Ends, ki brez olepšav in kompromisov naredi hiter in močan pristop. Srednje hitri bobni mastne kitarske poslastice in pa vokal, ki na začetku spominja na Roba Fusca iz Most Precious Blood. Seveda vokal je pri omenjeni skladbi precej vreden, ker iz renčanja preide na kričeče vokale (pri grind vložkih) in pa tudi na počasne dele, kjer začutimo depresivna stališča besedil.

Pri večino skladb so vmeski različni, pri npr. 1435050431 dobimo zlobne kitarske vložke in potem ''metalični'' HC iz 90-ih. Neverjetno!! Vokal pa, kot že omenjeno, kopija (ampak v dobrem pomenu besede) Roba Fusca. 

Na albumu pa seveda niti ne manjka filmskih (in predvsem hudičevih) vložkov. Dog Days so se odločili, da se bodo malo poigrali s poslušalci in v album vključili ''insert'' iz filma The Usual Suspects, kjer Kevin Spacey izreče znane stavke The greatest trick the Devil ever pulled was convincing the world he didn't exist. And like that, poof. He's gone…  in potem nenasitni zvoki skupine, ki se je praktično šele rodila.

Zadeva je jasna, tukaj ne gre za prošnjo ali pa zato, da bi vam svetoval poslušanje albuma … resnica/dejstvo je, da je album obvezen za vse, ki obožujejo mešanje zla na novodoben način, in če ga boste izpustili, je to izključno vaš problem, sploh če vam povem, da ga Dog Days ponujajo na bandcamp strani brezplačno.

twitter facebook