recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

27. 4. 2017  Skálmöld - Vögguvísur Yggdrasils  (Napalm Records, 2016)
»Kaj o skupini in plošči pove to, da je naredila priredbo ene najbolj bebastih in brez veznih bruh-pijanskih pesmi od Alestorm? Prav nič dobrega!«

Huh, prebiti se skozi skupaj 17 pesmi in dve plošči, ki sestavljata četrti album islandskega skupine, ki naj bi igrala folk/viking metal, ni bil mačji kašelj. Medtem ko je prva plošča posvečena nordijskim mitološkim svetovom – vsakemu svetu je posvečene ena pesem, je druga sestavljena iz štirih priredb ter štirih posnetkov pesmi v živo.

Najbolj prepoznaven element pesmi je moteče, nekoliko hropeče in nadušno, vendar dokaj razumljivo petje. Glasba zveni v glavnem zamazano in enostavno ter nekoliko thrashersko s k dviganju poskočnosti prilepljenimi folk elementi (npr. večglasnim petjem, klaviaturskimi 'veselimi' melodijami ali ritmi koračnic), v nobenem primeru pa ne viking metalsko. O kvaliteti plošče Vögguvísur Yggdrasils največ pove to, da se mi zdi vredno od sedemnajstih pesmi omeniti jih le pet ter sta da od teh petih, ki so se mi zdele vredne vsaj toliko, da sem o njih napisal nekaj besed, dve priredbi!

S plošče, posvečene svetovom nordijske mitologije, se mi zdi vsaj na približno vredno omeniti Múspell, ki jo sestavlja hitrejše bobnanje, celo slišen bas ter igranje kitar, ki mu nekako uspe ustvariti nekoliko pagan metal občutek. V pesmi me je najverjetneje pritegnilo to, da nekoliko spominja na glasbo, ki so jo v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja igrali odlični Einherjer. Tudi Niðavellir se od večine ostalih pesmi na plošči loči po tem, da vsebuje melodijo, ki malenkost kaže (vendar res nič več kot to!) na viking metal. Vse ostalo – enostavno petje, klaviature, oboe, spremljevalno petje ustvarja povprečen folk/pagan metal. Zadnja pesem na plošči, več kot devet minut dolga Vanaheimur v primerjavi z ostalimi pesmimi (katere je na daljici mogoče omejiti s točkama A: 'popoln polom' in B: 'za silo poslušljivo') izstopa po tem, da je zveni bolj atmosferično in jo orkestralni deli, ki se pojavijo v njeni zadnji tretjimi, naredijo poslušljivo, kar je v primerjavi z ostalimi, neomenjenimi šestimi pesmimi velik napredek. 

Na bonus albumu se nahajajo štiri priredbe ter posnetki izbranih pesmi skupine v živo. O slednjih ne bom izgubljal besed – pač pesmi v živo, ob poslušanju katerih nisem občutil nobenega posebnega zadovoljstva. Od priredb sta mi v ušesih ostali Nattfödd od Finntroll, ki zveni dokaj prepričljivo, če pustim ob strani to, da mi po izvedbi zveni, kot bi se Skálmöld trudili zveneti kot Ensiferum ter, da pevčevo napenjanje (baje petje) zveni kot prizadevanje nekoga, ki se po prepiti in prebruhani noči, naslednje jutro (z res jeznim mačkom v glavi) s počenim glasom sili prepevati … žalostno. Druga priredba, ki se mi zdi vredna omembe na tej plošči, je pesem od skupine Thor, Lazer Eyes. O Inní mér syngur vitleysingur (Sigur Rós), še manj pa o Drink od Alestorm ne nameravam izgubljati ne časa ne črk na papirju.

Po koncu večkratnega poslušanja albuma se še vedno resno sprašujem, ali obstaja sploh kaj všečnega v glasbenem ustvarjanju Skálmöld. Menim, da je skupina po štirih izdanih ploščah dosegla razvojno stopnjo take vrste prve predskupine na koncertu, pri kateri se že ob poslušanju druge pesmi začneš povsem nezavedno spraševati, ali si počistil tisto sicer komaj vidno pajčevino, ki jo je prejšnji teden v kotu pod stropom opazilo tvoje dekle in ti od takrat nenehno prigovarja, da jo počisti. Potem se po nekaj trenutkih razmišljanja o pajčevini vprašaš, od kod ti je na misel prišla tako bedna stvar in se zaveš, da je glasba, ki jo slišiš v ozadju svojega premišljevanja ultra brez veze, zato pobegneš ven iz dvorane in ob prvem požirku piva v prostoru, kjer ne slišiš več prej tako motečega hrupa, že pozabiš tako na ime skupine pa tudi na to, da si jih šel pogledati.

No, to so Skálmöld.

Viking metal? Niti po naključju ne!   

twitter facebook