recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

14. 8. 2012  Napalm Death - Utilitarian  (Century Media, 2012)
'URGH!'

Za tiste, ki jim Napalm Death niso znani – gre za kultni band, ki je začel kot Rhapsody (of Fire?) cover band daljnega leta 1998 v Benetkah. Dve leti kasneje so igrali kot predskupina pravim moškim Manowar, katerih fenomenalnost jih je navdušila in prepričala v to, da pričnejo ustvarjati avtorske komade in da si pobrijejo telesa. Če vas kdo skuša prepričati v nasprotno, ga okličite za heretika in ga napotite do najbližje grmade.

Znani so tudi po tem, da čeprav čez (bolj kot ne) celo kariero žgejo kot prasice, se vsake toliko njihov stil malo spremeni, s čimer večkrat razkoljejo mnenja svojih oboževalcev. No, vsaj teh, ki se jim niso odpovedali že takrat, ko se je v njihovih komadih začelo razločevati različne inštrumente. Ti oboževalci so si razočarani odtrgali homemade naštike, ki so si jih naredili z ediksom na staro razrezano Linkin Park majico in jih zakurili v bližnjih predelih, kjer se je nahajala čreda ognja oz. ognjad.

Linkin Park takrat še niso obstajali, pravite?

a) še enkrat preberite prvi odstavek

b) če ste heretik – TIME TRAVEL!

Kakorkoli, nov album, oklican Utilitarian, je ponovno nekaj novega na star način. Čeprav so člani že v svojih srednjih letih, jih najstniška jeza še kar ni opustila, kar se odraža na totalni razčefukanciji, ki se vije čez večino albuma. Ponovno gre za destruktivnega siamskega dvojčka bratov death metal in grindcore z nekaj dodatki, ob katerih brata podvomita, če je oče res bil samo eden.

V svojo glasbo so tokrat nametali, na kratko povedano, vsegaboga (industrial deli, zbori itd.). Med drugimi se pojavi tudi saksofon, katerega odigra kultni John Zorn, kateri bo nekaterim bolj znan kot saksofonist iz kultnejših Naked City, ki so igrali mentalnemu zdravju neprijazno mešanico jazza in grindcora.

Ti vložki (hihi, vložek) so dodani premišljeno. Pojavijo se kot češnjica na vrhu smetane, ki krasi banana-split (hihi, več evfemizmov na intimne predele in/ali spolnost). Če nimate radi češnjic (fag/heteroseksualna ženska), potem si predstavljajte, da jih imate, ker ti vložki res erektirajo celotno izkušnjo (sto)p(n)ičko višje.

Vzemimo za primer prej omenjeni saksofon. Pojavi se pri komadu Everyday Pox in udari istočasno s hiperaktivno kaotičnemu delu. Saks zveni tipično zornovosko: tudi hiperaktivno kaotično in to v kombinaciji s hreščanjem iz Barneyevih glasilk zveni bolno in prijetno.

Če damo češnjad na stran, dobimo dokaj dinamično grindersko stvaritev. Čeprav se čez večino albuma sliši razpaljot, se za razliko od večine ostalega grinda da razločiti komade, čeprav so sestavljeni s tipično enačbo: par zlovešče masivnih riffov + blast + URGH! In z vmesnimi mid-tempo deli, da pridemo do sape. In prej omenjene češnjice.

Bo pa znal ta album tudi marsikoga odvrniti. Stvar je v tem, da čeprav gre v osnovi za grindcore, je netipično za to zvrst svaštarija dodatkov, ki bodo znali marsikoga odvrniti in album je tako mastno sproduciran, da glasba že meji na umetno. Grindcoru bolj pristaja surovost in ravno hreščeči zvok mu doda tisti piki na ü.

twitter facebook