recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

25. 10. 2011  Machine Head - Unto The Locust  (Roadrunner, 2011)
Drznem si reči, da Unto The Locust ni presegel The Blackening. In da v bistvu na trenutke pomeni mučno poslušanje s predvsem določenimi prijemi, ki sami po sebi ustvarjajo atmosfero za očitanje in nerganje.

Po resnično megauspešnem albumu The Blackening in kar tri leta trajajoči turneji, so Machine Head, bend, ki mu na začetku nihče ni hotel prisoditi niti pet let trajajoče kariere, kaj šele dvajset let trajajočo, posneli in izdali album Unto The Locust, album, katerega ustvarjanje sprva – kot v mnogih intervjujih pravi el hefe Rob Flynn – ni bila lahka naloga.

Razlog je ležal predvsem v uspešnosti albuma The Blackening in pričakovanjih, ki jih je ta ustvaril. To je seveda logično, saj le redkokdo posname album, ki lahko uspešno ali še bolje nasledi album, ki ga mnogi označijo za res super rezultat, kaj šele album desetletja (tako ga je recimo označil angleški Metal Hammer, katerega beseda med mnogimi velja precej). A Machine Head so v letih že preizkusili, kako je pasti v očeh javnosti, kako je, če se usoda obrne proti tebi, kako je, če vsi verjamejo in hočejo, da greš samo dol.

In to so preživeli (apeliram seveda na zgodbo albuma Supercharger, odpustitve od ameriškega Roadrunnerja in nato triumfalni povratek, ki se mu reče Through The Ashes Of Empires), iz doživetega pa se tudi naučili marsikaj.

Prvo to, da sledijo samim sebi in si drznejo nekaj novega. Ste poslušali The Blackening? Potem vam ne bom razlagal več, saj sem že v treh odstavkih mogoče šel predaleč.

A to je vseeno bilo potrebno, kajti pomp, ki se je ustvaril okrog albuma Unto The Locust, ocene, ki kar prebijajo nebo in besede, ki poznajo samo hvalo, seveda pripomorejo k ''hypeu'', ampak tudi ustvarijo dvorezni meč.

Drznem si reči, da Unto The Locust ni presegel The Blackening. In da v bistvu na trenutke pomeni mučno poslušanje s predvsem določenimi prijemi, ki sami po sebi ustvarjajo atmosfero za očitanje in nerganje.

Takšno je bilo prvo poslušanje, v katerem so predvsem zbodli kar naravnost iz preteklosti pobrani ali pogreti riffi (v - mislim, da - četrtem komadu se pojavi sekcija, ki zveni kot osrednji solo duel iz komada Aesthetics Of Hate), v določenih delih najbolj klišejski melodični deli, ki prej kot na Machine Head spominjajo na zadnjih par plat od Cradle Of Filth (refren I Am Hell, ki zveni kot vsi riffi plate Thornography), blast beat, ki naredi več škode kot koristi (kaj bi si mislila Mike Smith ali Pete Sandoval?), en skorajda cel komad, ki zveni kot najbolj pocukrana hard rock balada z najbolj predvidljivo zgradbo (Locust), atmosfera, ki je v primerjavi s temačnostjo, a hkrati močjo ključnih Machine Head albumov, bolj blizu ameriški mladinski seriji … Vse to zadane natančnega in zahtevnega poslušalca.

A če pustimo to ob strani (in to res ne gre zlahka iz srca), imamo pred sabo album, ki več kot Machine Head album ne more biti. V prvi vrsti je tole zvokovno jebeno masten in močan album in tudi dejstvo, da Colin Richardson žal ni mogel miksati ali masterizirati tega opusa (družinska tragedija), tega ne spremeni. Rob Flynn, ki je stvar dokončeval tako, da se je vsak dan vozil iz turneje v studio in nazaj, je s Juanom Ortego res naredil dober posel. Zvok je tak, da boste oboževalci ''masnoće'' res prišli na svoj račun. Vsak inštrument zveni kot bombni napad, heavy as fuck.

Tako kot vsak drug Machine Head album pa (morda tokrat ne toliko, a vseeno) združuje ''trademark'' MH-dele in jih dopolnjuje z nekaterimi novostmi. V slučaju Unto The Locust je to še močnejši, še pristnejši in še bolj doživet vokal. Jebat ga, Robb Flynn ve, kako se streže vsemu, kar je v zvezi z vokalom, pa naj bo to jezen napad pesmi I Am Hell, skorajda apologetsko in ranljivo opevanje glasbe v komadu Darkness Within ali pa izražanje stališča v pesmi Who we Are. In pri tem vključi še kakšen ''teenage pop rip off'' del, kot je refren komada This Is The End, otroški intro v Who We Are in (to je pa res neverjetno predrzno, a zakon!) prvi del pesmi I Am Hell, Sangre Sani, ki je odpet prav a capella in v vsaki sekundi zveni odlično in srce parajoče!

Kitarski riffi – ja, Machine Head delajo plate, ki so predvsem s kitarami v ospredju. Dave McClain pač je super bobnar, a kitari Robba Flynna in Phila Demmela sta tisti, ki ju boste kar požirali čez vso plato (odštevši tiste Cradle Of Filth in novodobne švedski melodic metal dele) – ne vem, od kod jih jemljeta, ampak znata ustvariti res nore stvari. Basist Adam Duce pa žal v ničemer ne izstopa, čeprav je integralen del benda že od vsega začetka.

Grafično je tale CD isto grd kot Supercharger, če ne še bolj, glasbeno pa precej drzen – včasih bolj, včasih manj uspešno. Jebat ga, definitivno se ne bom nikoli strinjal z ocenami Hammerja, Terorizerja in mnogih drugih, ker vseeno bi plata lahko zvenela verjetno precej bolje. A po albumu, kot je The Blackening in po dejstvu, da je bend na sceni že 20 let in je tudi – z razlogom – eden vodilnih, so Machine Head spet dosegli pričakovanja (čeprav jih niso presegli) in ustvarili monstruozni opus, ki lahko ponosno stoji ob svojih bratih iz preteklosti, čeprav bo morda tu in tam sramežljivo pogledal v tla.

twitter facebook