recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

26. 2. 2021  Draconian - Under A Godless Veil  (Napalm Records, 2020)
»Kvaliteten, poslušljiv in zanimiv gothic doom, ki svoje čare izkazuje skozi širino ter prelivanje in prekrivanje dimenzij čustev in glasbe ne 'posili' s presežno rabo ženskega vokala – priporočam.«

H glasbi Draconian se vračam znova in znova (tj. obiščem vsako ploščo, ki jo izdajo) zaradi njihovih prvih dveh glasbenih stvaritev: predvsem prve plošče, čudovito zveneče Where Lovers Mourn ter solidne druge, Arcane Rain Fell. Poslušanje Under a Godless Veil ni predstavljalo drugega kot obisk starega lepega kraja v pričakovanju, da mi bo ponovno tako všeč, kot mi je bil nekdaj. In ja, stari kraj užitka ob poslušanju gothic dooma se je pokazal v vsej svoji slavi.

Under a Godless Veil odpre pesem Sorrow of Sophia, ki odigra vlogo odličnega aperitiva, saj poslušalcu na hiter in prebavljiv način pokaže, kaj mu je pričakovati v nadaljevanju – kvalitetno odigran in uravnotežen gothic doom metal, ki za izgradno ter upodabljanje čutvenih pokrajin uporablja moško petje in pripovedovanje s čistim vokalom ter čustveno raznovrstno petje z ženskim čistim vokalom in moškim growlom. V pesmi ženski čisti vokal ter moški growl brez posebnega napenjanja in 'navijanja' zgolj z niansami v barvah glasu prikažeta repertoar vokalne kvalitete, katero premore pevski del skupine. Instrumentalni del glasbe sledi vokalnemu, predvsem, logično, kitarski deli. Pesem se iz začetne umirjene atmosferičnosti, ki ustvarita žensko petje ter opazno v ozadje potisnjeno igranje kitare (slednje malenkost spominja na prijeme, kakršnih smo na tem področju vajeni na ploščah Eternity ter The Silent Enigma Anatheme). Vključitev distorzije na kitarah pesem porine v srednje hiter tempo glasbe, k ustvari odlično matrico za vključitev izražanja čustev besa in nemoči skozi moški growl oz. pripovedovanje. Pesem vseskozi siceer nenasilno 'vodi' žensko petje. Moji favoriti?

Najprej The Sacrificial Flame, katerega krasita udarnejši, bolj standardno doomovsko drobeči kitarski uvod ter prihuljeno in okultno zarotniško zveneče žensko petje. Pesem je v svoji okultneje zveneči zasnovi naslonjena na ponavljajoči se temi bobnanja in igranja kitar, vendar se v določenem trenutku ta matrica spremeni oz. razcveti, ko kitare prevzamejo vlogo sledenja nekoliko globjemu ženskemu petju. H krasu pesmi veliko pripomore moško šepetanje rim, ki deluje kot izrekanje čarobnega uroka. S tako strukturo pesem preseže doomovski kanon ponavljajočih se struktur ustvarjanja ambienta in naredi korak naprej od standardnih prijemov ustvarjanja čustvenih atmosfer.

Druga pesem, ki sodi med zmagovalke plošče, je Sleepwalkers, za katero je skupina posnela tudi spot. Začne se, podobno kot številne pesmi na plošči, nekoliko zasanjano, z bobnanjem in igranjem nedistorziranih kitar ter s šepetajočim ženskim čistim vokalom. Slednjega z dvigom tempa igranja 'nadgradi' moški growl; v naslednji, distorzirani oz. 'metalizirani' sekvenci pesmi se oba načina petja v cvetu doom-metalske glasbe krasno spojita. V nadaljevanju se predstavljena stuktura pesmi, ob seveda spremenjenem besedilu, ponovi – zaradi vsega skupaj gre tudi Sleepwalkers hitro v ušesa. Gre za odličen izbor pesmi, ki naj bi predstavljala ploščo, saj je zložena tako, da smiselno igra na zelo izrazitih čustvenih podobah zasanjanosti, izgubljenosti in gneva, katere ustvarjajo: obe obliki petja obeh glasov, njuno povezovanje ter slednje, s tempom in domiselnostjo instrumentalnih kompozicij, nadgrajujoča glasbena podlaga.

Mojo tretjo favoritko predstavlja Claw Marks on the Throne, ki ustvarja sliko prehoda čustev, najprej iz občutka odrešitve skozi žalost resnice o minljivosti, katero naj bi poslušalcu razodevalo moško pripovedovanje s čistim vokalom (»In infinity is the absence of time, nothing can grow, nothing energes, everything a reflection of the same, so Death created a child called Time, to grow what it could kill /.../«), v podobo besa in obupa nad tem 'razodetjem', ki ga strašljivo naslikata najprej žensko petje, ki mu sledijo growli v ozadju, ki v določenem trenutku prevzamejo vodilno pozicijo petja ter intenzivnejši tempo glasbe. Mogočnost tega dela čustev še dodatno 'podkrepi' spodobna kitarska solaža.

Tudi ostale pesmi ne zvenijo slabo, njihova 'težava' je morda zgolj v tem, da se mi niso tako usidrale v glasbeni spomin kot zgoraj navedene. Navkljub temu, da jim nisem nameraval namenjati posebne pozornosti, bom vseeno kako besedo namenil Burial Fields, ki bi, saj zveni v obliki zasanjanosti, ki jo pričara, nekako osvobajajoče oz. katarzično (in postavlja vprašanje, ali nas prostori pokopa osvobajajo), predstavljala popoln zaključek plošče kot celote, v kolikor bi bila zadnja na plošči.

Če povzamem, ne gre za čustveno in ušesno naporen doom, ki bi gradil svoj čar na ustvarjanju ušesno-možganskega trpljenja zaradi svoje zadušljivosti, marveč za kvaliteten, poslušljiv in zanimiv gothic doom, ki svoje čare izkazuje skozi širino ter prelivanje in prekrivanje dimenzij čustev.  

twitter facebook