recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

14. 5. 2012  Six Feet Under - Undead  (Metal Blade, 2012)
Kdaj so Six Feet Under zveneli tako dinamično, zanimivo in brutalno? Verjetno nikoli. Do zdaj!

No, preden me vsi obglavite – ne zanikam moči groova  in zloveščnosti albuma Haunted, prav tako ne eksperimenta naslednika Warpath oz. vseobsegajoče brutalnosti Maximum Violence. Ampak, priznajmo si, da so naslednje plate bile zanimive predvsem zaradi raznih eskapad v hard rock močvirja (pa s tem ne mislim na plate Graveyard Classics), vse ostalo pa je bilo isto – Terry Butler basiranje, ki je zanimivo kot barvanje vratnega podboja, boben Grega Galla, ki je toliko razgiban kot kakšno tihožitje v lokalnem muzeju ali pa kitarske linije Steva Swansona, ki so na eno in isto vižo razvlačile litanije morbidnosti in izraz death metal spremenile v dead metal.

Ta bend je zadnja leta kljub odličnim live nastopom po mojem mnenju bolj kot ne životaril. Non-alive, non-dead.

A potem se je zgodila sprememba – odhod bobnarja in basista. In Chris Barnes je to izkoristil bendu v prid in dosegel najboljši možni rezultat.

Ko je Chris Barnes ob sebi obdržal (uspel obdržati?) le kitarista Steva Swansona in dobil ostale nove člane, se je zgodil ne čudež, ampak nujni udarec v mrtveca, ki ga je ne le oživel, ampak ga naredil tako jebeno nevarnega, da je joj!

Dame in gospodje – Six Feet Under in Undead!

Kar bi še dve leti nazaj zvenel klišejski naslov, je zdaj najboljši opis tega, kar boste slišali v dobri urci prerojenega, zanimivega in ubijalskega death metal kvinteta. Boben Kevina Talleya, veterana scene, ki je svetu pokazal, kaj zna, ko je igral z Dying Fetus in mnogimi drugimi, že sam po sebi naredi spremembo. Zaradi tega so groove deli tankovsko težki, ostalo death metal tehniciranje pa se spogleduje tako z zgodnjimi Cannibal Corpse kot z recimo Terrorizer ali čim podobnim. Lahko rečete, da je Talley izgubil svoje adute v Daath ali kje drugje, ampak ko ga postavite v death metal okolje, zasije do konca. Brez da bi bil vsiljiv. Poslušajte samo , kaj naredi iz glasbene podobe že v prvem komadu, temu pa sledi še 11 čudovitih prikazov.

Medtem ko so zadnjih 10 let SFU večino časa porabili za prežvekovanje enega in istega drkanja prvih treh tonov zadnje strune, je prihod Roba Arnolda (da, Chimaira!!!) naredil spremembo in pol. Medtem ko je mladenič v Chimairi vedno lahko navdušil s svojim čaščenjem Cannibal Corpse riffov, se je tukaj čisto razživel. V sodelovanju z veteranom Stevom Swansonom, je Six Feet Under končno dobil res močno glasbeno podobo. Riffi se vrtijo okrog zapuščine Cannibal Corpse, Rottrevore, Obituary, celo Unleashed ali pa Morbid Angel. Seveda, groove je prisoten, ampak s takšnimi linijami tole zveni fantastično.

Novi basist, ki je prej ''štrudlal'' pri Braindrill, tukaj žal hodi po poti Terryja Butlerja – v smislu tega, da je le podlaga (od njega kakšnih Sean Malone senzacij ne morete pričakovati), a vsaj brez težav sledi vsem razgibavanjem prstov obeh kitaristov.

Kaj pa dobri stari Chris Barnes? Fuckin' sick! Lahko rečete, kaj hočete, ampak njegov vokal je 110% brutalen do jaja! Odlično! Še bolj kot par let nazaj, ko je krulil kot se šika in kričal kot demon v Lindi Blair. Tole je Barnes kot med leti 1990 in 1995, ko je s svojimi glasilkami še navduševal današnje kruljače, ki so v času njegovih najbolj zlatih let doma gledali risanke G. I. Joe in sanjali o novem stripu iz Marvelovega vesolja. Besedila, ki se jih razume tudi brez branja, pa so definitivno poklon zgodnjim ustvarjalnim letom, še posebej tistim, s katerimi je Chris strašil na Tomb Of The Mutilated ali pa The Bleeding! Poslušajte (in berite) recimo Molest Dead ali pa 18 Days.

Prenehal bom kar tukaj – plošča je death metal perfekcija in ob novih Cannibalih in še kom drugem, verjetno ena izmed najboljših brutalnih plat leta 2012. Brez enega slabega trenutka.

Je-be-no!!!

twitter facebook